Vsi, ki “kuhajo” žganje, VEDO, da ZNAJO - “kuhati” žganje, le - pri določenih žganjih je moč začutiti njih moč in aromo, NE pa tudi tega, da “zarežejo”, da ti malodane zažgejo ustno votlino in žrelo, te pripeljejo do tega, da skorajda ostaneš brez sape, dočim pri večini žganj začutiš prav to, da “zarežejo”. Čemu?
Pri prvem “kuhanju” se tvar razdeli na tri dele: na čvrsto (ki ostane na dnu kotla), na metanol (STRUP!!!), ki v podobi belo-sivkaste, vsekakor pa motne tekočine (kot prvi) prične teči iz cevke, in alkohol, bistra tekočina... bistra vsaj na prvi pogled, očem.
Pri drugem “kuhanju” pogosto pride do tega, da se žganjekuha izkaže kot zadeva, temelječa na - NEZNANJU (takrat, kakopak, kadar žganje, v svoji končni podobi, “zareže”). Večini je namreč pomemben čas, v katerem bodo proizvedli svojo količino žganja, zato le-tega “kuhajo” na previsoki temperaturi (višja kot je temperatura “kuhanja”, krajši je čas, potreben za “kuhanje”!)... tekočina (žganje), ki jo/ga ujamejo, je, resda, očem “bistra/o”, vendar - še vedno “zareže”, še vedno - vsebuje metanol (ponavljam, gre za strup!), katerega bi, ob nižji temperaturi “kuhanja” (s tem ob daljšem času, potrebnem za “kuhanje”) izločili, iz žganja. Potemtakem bi morali, ob načinu, na katerega proizvajajo žganje, le-to “kuhati” še (vsaj) tretjič...
In - kako ugotoviš to, da alkohol (žganje) vsebuje metanol? Poleg tega, da te “zareže”? Preprosto: vzemi kozarec, vanj nalij, npr., 1 dcl žganja, potem pa dodaj še pol decilitra vode, pa - v kolikor bo vsebina kozarca postala motna, boš vedel, da je v njej prisoten metanol!
Ni komentarjev:
Objavite komentar