Poglejmo,
kakšna razlika je med mišljenjem razumskega bitja (človeka) in nerazumskega,
nagonskega (človejaka)… in pustimo, topot, ob strani razne besedne
opredelitve, kakršne so »praktično mišljenje«, »konkretno mišljenje«, »enostavno
mišljenje«, »kompleksno mišljenje«, »abstraktno mišljenje« (mimogrede: prve tri
podobe zmorejo vsa bitja, z izjemo rastlin, seveda, zadnji dve le razumska
bitja!)… ter vzemimo, za lažjo ponazoritev, prispodobo KOCKE. Da, kocke, vendar
NE takšne, ki bi jo v (njeni) fizični podobi imeli pred seboj, na mizi, da bi
jo lahko videli (z očmi), otipali (s prsti), jo, morda, celo (po)vonjali (z
nosom, kakopak), okusili (z usti) in slišali, v kolikor bi bila »pojoča« (z ušesi)…
NE, NE, to kocko si je potrebno ZAMISLITI, si jo le predstavljati (dopuščam obe
možnosti, tako odprtih oči kakor z zaprtimi, kakor je komu lažje), v vsej njeni
celoti, potemtakem VSEH šest njenih ploskev HKRATI, in, OBENEM, VSAKO posamično
(ploskev)! Da, celo skozi to kocko je treba »videti«, da lahko dospem do podobe
tiste hrbtne ploskve (ki je očem sicer nedostopna, v kolikor je kocka »čelno«
postavljena v odnosu do opazovalca) in do podobe dna, torej do podobe ploskve,
na kateri kocka leži… pomeni, da ne vidim samo vse njene zunanjosti, sočasno,
vsekakor, pač pa vidim tudi njeno notranjost (če skoznjo prodiram do obeh,
omenjenih ploskev)!
Recimo,
da je ta kocka neka konkretna »vsebina«, pa poimenujmo to vsebino z »družbeno
stanje«. In vsaka površina (te kocke), vsaka njena ploskev o tej kocki DRUGAČE
govori. Ne vem, prva ploskev je lahko rumena, druga bela, tretja… vse do
(vključno) šeste. Prva je lahko poškodovana, druga površno obdelana, tretja
brezhibna… in vse do (vključno) šeste.
Človejaki
radi pravijo »da je v vsakomur nekaj dobrega«, pomeni, če prevedem, da pravijo,
da je VSAKA STVAR (vsebina) SESTAVLJENA TAKO IZ PLUSOV, KAKOR IZ MINUSOV, da je
VSAKA STVAR sestavljena, potemtakem, iz nasprotij (plus je nasprotje minusa,
dobro slabega). Tako pravijo, vendar – se dejansko temu ustrezno izkazujejo?
NE, nikakor, kajti…
Če je
vsaka stvar sestavljena iz več podob, medsebojno tudi nasprotujočih si, potem
lahko to stvar DEJANSKO RAZUMEM izključno (ali šele) takrat, ko sem zmožen vse
(ali čim več) te podobe NAENKRAT, HKRATI, SOČASNO upoštevati, pa seštevati »pluse
in minuse« in ugotavljati, kateri prevladujejo… in ugotavljati tudi ČEMU so
sploh nastali, zaradi ČESA sploh zmorejo obstajati, KAM vodijo…
Človejaki
zaznavajo IZKLJUČNO s čutili, pomeni, da si kocke, kakršno smo vzeli za primer,
v podobi prispodobe, sploh NE ZMOREJO predstavljati (in vsaj ne na način, kakor
je zgoraj opredeljen, da bi vse ploskve hkrati »videli«)! Zato pri njih veljajo
formalne opredelitve (spričevalo, položaj, imetje…), nikakor vsebinske (ne
zmorejo prepoznavati dejanske usposobljenosti posameznika… dokler se le-ta ne
izkaže, bodisi kot sposoben, bodisi nesposoben... ne zmorejo prepoznavati
značajskih ne/odlik… dokler se le-te ne izkažejo, prek ravnanj, v praksi… ne
zmorejo biti načelni, ne zmorejo imeti enakega pristopa do posamičnosti, kadar
se le-ta v različnih okoliščinah /različno/ izkazuje… četudi je različnost
izkazovanja povsem NARAVNA, popolnoma LOGIČNA, pa se, denimo, lačen lev
izkazuje povsem drugače, kot se izkazuje sit!... in bi, zaradi tega, o tej
drugačnosti moral imeti CELOVITO PODOBO, da bi se znal do nje obnašati (v
primeru leva – previdno)…zaradi tega NE ZMOREJO BITI ETIČNI… imajo različna
merila, za sebe in za druge)… pomeni, da človejaki kocke, katero smo
poimenovali z »družbeno stanje« NISO ZMOŽNI ugotavljati (če nečesa ne vidim, v
vseh njegovih podobah/načinih izkazovanja, kot celote, potemtakem, potem o tem
ne zmorem priti do objektivne ugotovitve!)!!! Celo (še) huje: zmožni so umsko
procesirati le izkazovanje kot posamičnost (torej le ENO ploskev med vsemi
šestimi ploskvami kocke), zato tako »nihajo« v lastnem odnosu do stvari, zato… bi
bili VSI hipoma zadovoljni (s stanjem v državi), ko bi jim država, na primer,
odmerila mesečno rento, po petsto, na primer, evrov! Lačen lev – neprijeten,
nevaren lev, sit lev – priden, nenevaren lev?!
Prenesimo
vse skupaj v praktično življenje. In začnimo takole: VSAKO bitje zmore
ugotavljati, če mu okoliščine, v katerih se je znašlo, ustrezajo ali ne. Celo
rastline so tega zmožne, zato v gosti zaraščenosti hitijo navzgor, proti
svetlobi. Pomeni, da ni težko ugotoviti to, če mi nekaj ustreza (ali ne), če je
»MENI« nekaj slabo, nesprejemljivo, nedopustno… ali ne, in to človejaki
zmorejo. Pri čemer se ne zavedajo preprostega dejstva (marsikaterega, a tu
zgolj zapisanega): v sobivanju ne obstajajo sami, pač pa so, poleg njih, tudi
drugi (v absolutni večini prav tako človejaki, ki delujejo po popolnoma enakih
naravnih »zapovedih«, kakor vsi človejaki… zato tudi tvorijo isto vrsto!), kar
pomeni, če prevedem, da nisem »jaz« merilo ugotavljanja (razsojanja o) družbe
(ali česarkoli drugega, kar sobivanje tvori), pač pa sem SAMO DELČEK CELOTE… ki
je sestavljena iz plusov in minusov, iz (med seboj) nasprotujočih si silnic,
podob, vsebin! Pomeni, da ni samo »moje« mnenje merodajno za to, da nekaj,
karkoli, opredeljujem, pač pa je pomembno – mnenje večine? Ne, neštetokrat NE,
kajti taista večina je nagonska, nerazumska, potemtakem nezmožna ugotavljanja
OBJEKTIVNIH stanj, DEJSTEV… zaradi česar tudi nenehna nasprotja, med taistimi
večinskimi, zaradi tega se NITI O ENI SAMI VSEBINI NISO ZMOŽNI USKLADITI!!!!!
Dejstvo
je dejstvo, obstaja samo po sebi, neodvisno od »mojega« mnenja, neodvisno od
tega, če je »meni« všeč (ali pa »mi« ni)! In le v primeru, da sem zmožen
prepoznavati to OBJEKTIVNO DEJSTVO kot tako, torej kot dejansko, le v takšnem
primeru sem se zmožen z njim uspešno soočati, razreševati vprašanja,
problematiko… v vseh ostalih primerih pa sicer lahko »razrešujem«, a dokončno
NIKOLI ne bom razrešil! Bom, pač, cik-cakal, kot to »zgodovina« počne, malo
sem, malo tja, malo v levo, malo v desno… vmes pa (v obeh primerih) rušil
tisto, kar razum postavlja, gradi, da bi bilo tudi »meni« življenje lažje,
lepše… ko bi zmogel dojemati, razumevati, biti sestavni del tega razuma!
Zapišem,
za zaključek, povsem praktičen primer. Pravzaprav dva.
Če
pustim mravlje, da pridejo v stanovanje… če jih, ob tem, hranim, jih prepoznam
za svoje »ljubljenčke«… se bodo, te mravlje, dokaj hitro razmnožile, delale
mravljišča (po določenih kotih), v končni fazi mi bodo povzročale krepke težave,
nikjer ne bom varen pred njimi. In bom – ogrožen, dejansko ogrožen!
Zaradi
mravelj? NE. Mravlje so zgolj mravlje, so, kakor vsa nagonska bitja, »naravno
opredeljene«, drugače kot tako, da se obnašajo/izkazujejo kot mravlje, ne
zmorejo! Ne znajo biti uvidevne, pa pustiti pri miru hrano, katero sem si
pripravil za zajtrk, ne znajo pustiti pri miru shrambe… KRIV sem, v takšnem
primeru, sam… ker sem mravljam dopustil, da so se naselile (in razmnožile) v
mojem bivališču… ker sem (bil) tako razumsko NEZMOŽEN ( = neumen), da se nisem
zavedal niti posledic LASTNEGA ravnanja!
In drug
primer? Takole: če nisem zmožen presojati dejanske vrednosti tistega, kar imam…
če nisem zmožen ugotavljati realne izvedljivosti obljub/načrtov/želja… če ne
zmorem brzdati lastne lakote, pač pa vselej želim več, več, več… če ne zmorem
ločevati med značaji… če ne zmorem ugotavljati dejanske usposobljenosti… potem,
pač, desetletja nazaj, izberem tiste, ki so mi ENAKI, z njimi tečem »drugi
švici« naproti, z njimi počnem (tudi to, da sprejemam, v okviru obče delitve…
tudi to, da molčim, v okviru občega molka… tudi to, da ne nasprotujem
nepravilnostim, v okviru občega nenasprotovanja… je SODELOVANJE V POČETJU)… in
se, v končni fazi, jezim na tiste »grde«, ker so si oni (s pozicije položajev,
moči odločanja) nagrebli določeno imetje, jaz pa do želenega nisem dospel! A
bi, mimogrede, taisto tudi sam počel, ko bi se mi le priložnost izkazala! In
tako, v končni fazi, se mi Robin Hud izkaže za barabo… medtem, ko je bil
poprej, dokler je (tudi) meni dajal, junak! Pa – se je Robin Hud kakorkoli
spremenil, ga je res »oblast pokvarila«? Ne, daleč od tega, le – njegova ravnanja
so se spremenila, je nekoliko manj dober, kot sem mislil da je, ker – zna dajati
samo takrat, kadar je korito polno, ko pa začne primanjkovati, takrat pa zase
obdrži!
Danes
so jezni na Cerarja… ker bi Luko prodal, na primer… NISO se jezili takrat, ko
je bila izvrševana (raz)prodaja malodane celotnega gospodarstva (in,
posledično, ali obenem, njegovo uničenje)… niso se jezili takrat, ko je bila
dana ZAVEZA o privatizaciji (da je Dežela sploh bila priznana, kot država, da
je sploh smela dobiti posojila = finančno pomoč!)… Cerar pa le – izpolnjuje V
IMENU DRŽAVE dano ZAVEZO (ker je, kaže, načelen, potemtakem zmore biti tudi
etičen… in tako drugačen od absolutne večine!!!)… jezni so nanj, ker NE DA »vsesplošnega
narodnega dohodka« (pri čemer jim ni mar za to, da je država prek vratu
zadolžena… da nima svojega gospodarskega vira, iz katerega bi lahko tovrstna
sredstva ustvarjala… NE, niti povsem preprosto dejstvo, povsem življenjsko, jim
ni v pomoč, dejstvo, ki govori, za vsakogar, nekako tako: ko imam PRAZNO
denarnico, takrat ne zapravljam, si ne morem dovoliti določenih izdatkov!).
Ni komentarjev:
Objavite komentar