Ko
človejaki pojasnjujejo »človeštvo«, takrat »vedo«, da je le-to sestavljeno iz »mi«
in iz »genijev«. Nekoč takšne delitve ni bilo, nekoč, ko razvoj še ni
(po)stregel z zadevami, s katerimi (po)streže danes, nekoč, ko pogled
posameznika praviloma ni segel izven področja rojstnega zaselka. Danes pa, ko
vidijo vlak, letalo, računalnik, in zlasti »pameten telefon«, danes pa »vedo«,
da poleg »mi« obstajajo neki drug(ačn)i, neki, ki se izkazujejo celo za bolj
sposobne od »mi«.
Kakopak,
kadar izhajaš iz prepričanja, četudi popolnoma neutemeljenega, da je ta »mi«
razumen, in da (malodane v posamičnosti, kaj šele po principu »vsi ljudje vse
vemo«) vse ve, takrat nastane težava v pojasnjevanju vzroka različnosti (drugačnosti),
izkazujoče se na relaciji »mi«-»geniji«, kajti: če si sam razumen, potem
razumeš tisto, kar si spoznal (v praksi uveljavljen »malo razumem, malo pa ne«
bi se dalo, dejstvom ustrezno, in povsem na kratko, zapisati z »NE razumem«,
kajti – če razumem samo delček besednjaka nekega meni tujega jezika, potem
nikakor NE morem razumeti samega jezika kot celote… z drugimi besedami:
obstajata samo razumevanje, na eni
strani, in nerazumevanje, na drugi),
potem NI možnosti, da bi obstajal nekdo, ki bi razumel še bolje, in več, kot
razumeš ti, ki, itak, razumeš! In, hkrati, če sam veš vse (o nečem), potem ne more biti nekdo, ki bi vedel še več od vsega…
Pustimo
ob strani izkazujočo se prakso, domišljavost neumnosti, tega »mi«, ki ve, da
ve, in je prepričan(a) v lastno razumskost, in njegovo/no izkazujoče se
nasprotje, številčno sicer skromno izkazujoče se v stališču: več kot vem, več
vprašanj se mi poraja, bolj ugotavljam, da mi je (po)znan samo delček (celote)…
in se povrnimo k pojasnjevanju obravnavane različnosti.
Torej,
ko odpade argument o »več-razumevanju« in »več-vedenju«, je treba poiskati
nadomestna pojasnila, in človejaki zmorejo tudi to. Kako ne bi, ko pa itak
znajo pojasniti vse, popolnoma vse, in ko ta, njihova pojasnila celo ustrezajo
resnici, a zgolj – človejaški resnici!
Kar
nekaj tovrstnih pojasnil sem že poslušal, a se omejim na tri. Najprej jih
naštejem, nato o njih nekaj malega zapišem…
Geniji
so bolj zreli od »nas«.
Geniji so
se bolj posvetili učenju.
Geniji
si nekaj izmislijo, potem to velja.
Da,
(tudi) takšna pojasnila sem slišal in, četudi zmorejo pri razumnem sprožiti
glasen krohot, in zamah z roko, češ »neumnost«, obstajajo. In se temu »mi« ne
zdi prav nič narobe z njimi, s pojasnili, daleč od tega, celo – povsem so
skladna z njihovimi pojmovanji! Poglejmo, če so skladna tudi z dejstvi, z
objektivno (in ne človejaško) resnico!
Geniji
so bolj zreli od nas
Zanemarimo,
povsem, bebavi prepričanji o razumskosti in vsevednosti »mi«, in se podajmo, po
primer ne/zrelosti, v »naravo«.
Jabolka.
Visijo na vejah. Vsa so izpostavljena ISTIM okoliščinam. Vsa so se porodila
domala ob ISTEM času. Vsa imajo ISTO naravno zasnovanost, potemtakem tudi ISTI
čas, potreben za to, da se iz oplojenega cveta prikaže (do)zorelo jabolko.
Dejstvo,
nekatera jabolka odpadejo, še preden dočakajo čas dozorevanja. Zaradi mehanskih
vplivov… črva ali drugega obiskovalca, ki bi se sitil… ali, preprosto, zaradi
tega, ker je drevo preveč plodov zastavilo, kot bi jih smelo, ko bi upoštevalo,
na primer, lastne objektivne (z)možnosti, ali pa, denimo, izkazujoče se sušno
obdobje. To je res, vendar…
Vsa
ostala jabolka dozorevajo in dozorijo, in je najslabše možno razmerje (pri »bio«
pridelavi, ki je s »piškavostjo« rada okrašena) nekje 1 : 1, oziroma – na vsako
dozorelo jabolko pride eno odpadlo.
Kakšno
pa je razmerje med »mi« in »geniji«?
Mar »geniji«
rastejo v drugačnem občem okolju, kot »mi«? Hodijo, »geniji«, v drugačne šole,
kot »mi«? Imajo »geniji« zakonsko zadolžitev o tem, da jih zadeve morajo zanimati, da jih zanimanje žene tako v spoznavanje, kot tudi (in
predvsem) v razmišljanje (o nečem)… medtem ko je »mi« lahko brezskrben, in
komaj čaka, da opravi s šolanjem, da svoje (zgolj formalno) znanje prične
tržiti? Skratka: mar »geniji« živijo v drugačnih (družbenih) okoliščinah, kot
so tiste, v katerih živi »mi«… tečejo dnevi »genijem« hitreje, da prej »dozorijo«
(medtem ko »mi« nikoli, vsaj v razumskem smislu, ne)? Ne nazadnje: če za VSA
jabolka veljajo ISTA načela (lahko razmisliš tudi o kumarah, limonah, pšenici…
katerikoli vrsti), potem – ne velja pravilo, da je vrsta zares vrsta prav
zaradi tega, ker ISTA pravila zanjo (in za vsako posamičnost v njej) veljajo?
Potemtakem, če je »človeštvo« enovito, ne morejo biti, v tej enovitosti, tisti,
ki dozorijo, in tisti, ki do te stopnje – nikoli ne dospejo!
Nak, »geniji«
prav nič ne dozorevajo, torej tudi bolj »zreli« niso!
Geniji
so se bolj posvetili učenju
Tudi tu
zanemarimo neko dejstvo, dejstvo o prepričanosti »mi« v to, da – vse ve
(potemtakem, če vse ve, se je moral bodisi tega vsega naučiti… pa »genijem«
prav nič ne bi pomagalo, da so se še bolj posvetili učenju, nasprotno: če bi,
ti »geniji«, potrebovali še več posvečanja učenju, kot ga potrebuje »mi«, bi
pomenilo, v prevodu, da so težje učljivi,
da je z njihovim razumevanjem nekaj narobe, da – nikakor ne morejo biti »geniji«,
če so slabši, po umu, od »mi«, od povprečja… ali pa, da zmore, ta »mi«, vse
razumevati, celo sam od sebe, in mu učenje sploh ni potrebno… /prosim, brez
krohota, tudi sam vem, da je neumnost neumnost prav zaradi precenjevanja
lastnih zmožnosti, torej tudi zaradi prepričanja o lastni razumskosti in
vsevednosti, potemtakem vem, da se »mi« tako, dejansko, izkazuje v vsakdanjem
življenju, kakor vem tudi to, da neumnosti nobeno učenje NE pomaga, kajti – če nečesa
ne razumem, mi nobeno »znanje«, mi nek kup podatkov o nečem, prav nič ne
pomaga/… in tudi v takem primeru se »geniji« pojavljajo kot vprašljivi, kajti
njim pa je, objektivno, potrebno spoznavati, učiti se, da lahko, na osnovi
spoznanega, prihajajo do ugotavljanja, in, posledično, ugotovitev!)… kakorkoli
že, če zanemarimo omenjeno dejstvo, potem lahko zapišemo sledeče:
VSI,
tisti redki, ki izstopajo iz »mi«, imajo že v fazi odraščanja težave z okoljem,
tako občim, kakor s šolskim, in znani so celo primeri nedokončanja formalnega
šolanja… ponavljanja razredov… nenehnih konfliktov z učitelji (in nesporazumov
s preostalimi učečimi se)… kar bi, če prevedem, pomenilo to, da imajo »geniji«
že od samega svojega začetka (umskega delovanja, zavedanja sveta in samih sebe
v njem) težave s preostalim »človeštvom«, pomeni, da ti, »geniji«, že od rane
mladosti, dojemajo, razmišljajo »po svoje«, in krepko drugače od »mi«!
Čemu
imajo težave v šolanju? Ker bi ne znali, se premalo (na)učili, bili manj
dojemljivi za samo učno snov? Hm, če bi se premalo učili (jih učenje ne bi »gnalo«,
jih radovednost ne bi silila v spoznavanje, in poznavanje, ne bi mogli postati
poznavalci, »geniji«, ker bi – premalo vedeli)… ko bi bili manj dojemljivi, od »mi«,
za karkoli, tudi za učno snov, potem bi se položaja spremenila, in bi bil »mi«
zmožnejši od »genijev«, bi »mi« postal »genialen«, »geniji« pa povprečni (kar
tudi teoretično, matematično ni mogoče, a kljub temu)! Ne, vse težave, s
katerimi se ti, redki in posebni, soočajo, tekom svojega odraščanja, vse te
težave, katerim se ne morejo (ne smejo, če želijo priti do, na primer, formalne
izobrazbe) izogniti, nastajajo izključno zaradi tega, ker – »geniji« tudi v
učni snovi (in ne samo v vsakdanjem življenju, v »mi«) ugotavljajo tolmačenja,
ki NISO ustrezna resničnemu, dejanskemu stanju, oziroma, če prevedem: ker so ti
»geniji« že v času odraščanja na krepko višji ravni (predvsem pa povsem
drugačni) razumskosti, inteligence, kot je raven, na kateri biva okolje, z
učitelji vred. Pa – učitelj je, bojda, avtoriteta, in ima (v odnosu do učenca,
in njegove pozitivne ocene) VEDNO prav, in mora učenec učitelja ubogati, in njegov
prav kot objektiven prav priznavati… četudi taisti učenec VE, da je prav, o
katerem ga učijo – NAPAČEN, potemtakem NEprav!
Da,
samo zaradi tega imajo »geniji« težave v okolju, tudi šolskem, pa bi se dalo,
na osnovi tega sklepati, da se v šoli niso imeli priložnosti »bolje posvetiti se
učenju«, in bi se dalo sklepati, da »geniji« celo z manj šolskega znanja
razpolagajo, poslujejo, od »mi«, saj so del tega »znanja«, preprosto, zavrgli,
kot neutemeljenega, nepravilnega. Zato pa prihaja do spreminjanja učnih snovi,
do vnašanja novih spoznanj (in zanikanja starih, predhodnih), ker prav ti »geniji«,
slej ko prej, dokažejo, da so dejstva drugačna (od tistih, o katerih so se
učili)!
Nak, »geniji«
se niso nič »bolj učili«, »geniji« zgolj razumevajo (ne morem napisati »bolj
razumevajo« od »mi«, kajti tudi stokrat /bolj od/ nič je, še vedno – nič!), »geniji«
so pravzaprav tisti, ki na temelju lastnega razumevanja odkrivajo (še
neodkrito), potemtakem so tvorci učnih snovi, potemtakem so oni tisti, ki naj
bi učili druge (in ne obratno)!
Geniji
si nekaj izmislijo, potem to velja
Tudi
tu, prosim, brez krohota! Pojasnilo, obravnavano, dejansko obstaja (kakor tudi
poprejšnji dve), in sem ga imel priložnost slišati. Ne nazadnje – so redke
zadeve, ki jih »mi«, preprosto, izmisli, potem pa veljajo, za ta »mi« (in
njemu) za resnice? Niso, daleč od tega, da bi bile! Oblast pokvari, denimo…
bedarija prve vrste, a velja, kot splošno prepričanje… bogovi, nebesa, raj…
neobstoječe, pravljično… a velja, (vsaj) kot prepričanje večine… »usoda«, ki
kroji potek poti, in nanjo ni moč vplivati… izkaz umskih, posledično ostalih
nezmožnosti bitja, ki samo sebe, v nerazumevanju sveta, postavi v predmet
objekta, in predmetom, pojmom, izmišljenim vsebinam pripiše vlogo subjekta, »odločevalca
o usodi posameznika, skupin, vsega«… smo pošteni, sposobni, pridni… kretenizem…
izkazan, posledično, v podobi vsesplošnega nespoštovanja dogovorov, v
nezavidljivem (družbenem) stanju, skratka – v popolnem nasprotju od okoliščin,
kakršne bi morale biti, v primeru »poštenosti, sposobnosti, pridnosti«… in še
bi se dalo naštevati, ne bi zmanjkalo izmislekov, ki, temu »mi«, veljajo kot
resnice, potemtakem, po istem principu, je moč tudi obravnavano pojasnilo
obravnavati kot – umskim zmožnostim občestva povsem sprejemljivo, samoumevno.
Pač, izmisliš si okroglo Zemljo, in je okrogla. Gravitacijo, pa moraš paziti,
kako boš plezal v krošnjo. Izmisliš si jezik, pa…
Ja,
dajmo malo prav krog jezika. Občestvo je prepričano, da je jezik izmišljen,
vendar ni povsem tako. Najprej je morala obstajati potreba po komuniciranju, potem se je pojavila zmožnost komuniciranja (ki obstaja v vsem živalskem svetu, in je
obstajala tudi pri človečnjaku, (so)predniku občestva, tega »mi«, resda v
bornih podobah – konkretno, pri človečnjaku zgolj v podobah medmetov,
posameznih zlogov, po »hu-ba-hu-ba« sistemu) in samo komuniciranje… in šele po tem se pojavi potreba po temeljitejšem opredeljevanju posamičnih vsebin
(in celote), in se pojavi razum,
ki posameznim vsebinam nameni (izključno njim opredeljeno) »sestavo zlogov«
(pomeni, da se pojavijo besede),
pomeni, če, znova, prevedem: jezik (govor, komunikacija), sam po sebi, NI
izmišljen, obstaja kot del zmožnosti in potreb slehernega
med-seboj-sporazumevajočega-se-bivanja«, izmišljena, izvedena je zgolj njegova
podoba, in je izmišljena za – lažje sporazumevanje (pustimo, tu, ob strani
novodobna »jezikoslovna prizadevanja«, izvajana s strani »znanstvenikov«, ki so
del »mi«… pustimo ob strani »ljudske običaje«, in razkrajanje jezika s strani »mi«)!
Potemtakem…
Če
jezik, kot govor, oblika sporazumevanja, NI izmišljen (pač pa obstaja kot
naravna danost), potem je moč razumeti, da tudi vse ostalo, kar odkrivamo v
svetu in o njem, ni izmišljeno, pač pa – od nekdaj (ali pa od nekoč, če je
povzročeno zaradi delovanja razvoja, v katerikoli njegovi vsebini in podobi)
obstaja! Četudi nam (še) neodkrito, neznano. Ni ga, ki bi zmogel prisiliti
naravo, da bi se obnašala v nasprotju lastnih zakonitosti, zgolj zaradi tega,
ker bi si ta, nekdo, nekaj izmislil, in hotel, da zadeve tečejo skladno z
njegovim izmislekom! Celo parni stroj ne more teči mimo naravnih zakonitosti,
pa – ko toplota ne bi tekočega stanja spreminjala v plinsko… ko bi energija ne
pretvarjala svoje podobe… ko bi odnos med silo in prostornino ne bil merodajen
za pritisk… ne bi bilo iznajdbe, »izmisleka«, parnega stroja!
Nak,
daleč od tega, da bi bili »geniji« nekaj posebnega zaradi tega, ker »si nekaj
izmislijo, potem pa to velja«!
Priznam,
opustil sem resnejše komuniciranje z občestvom. Kar sem potreboval zvedeti o
njem, sem zvedel iz poprejšnjih izkušenj, tudi tistih, porojenih na poprejšnjem
komuniciranju. Za neka (meni) obstranska spoznanja, ki neposredno niso povezana
z umskimi zmožnostmi, in s psiho, mi ni ostalo dovolj »živcev«, oziroma,
drugače – dovolj svojega življenja sem izpostavil, ga (po vsej verjetnosti)
vrgel v nič, s tem, ko sem se z neumnostjo, in z neumnimi ukvarjal. In v vsem
dosedanjem delovanju nisem srečal enega samega pripadnika »mi«, ki bi
svoje »znanje«, svoje »poznavanje«, svojo »umnost«… drugače izkazoval, kot s –
trditvami, z nekimi prepričanji, navajanji… da bi dospeli do argumentov, do
pojasnjevanja, do izmenjave stališč, temelječe izključno na delovanju uma… ne,
te sreče, s tem »mi«, še nisem imel. In lahko sklepam, da ne obstaja, takšna
sreča, kajti »vzorec« posameznikov, s katerimi sem se srečeval, krepko presega
še najstrožja tovrstna merila (zahteve). Pa povprašam, za zaključek: mar ni
povsem logično, to, da nekdo, ki zares ve, ki zares nekaj pozna, ki zares nekaj
razume… zmore to svoje vedenje, znanje, razumevanje izkazati s svojimi
besedami, v obliki pojasnila, pogovora?!
Ni komentarjev:
Objavite komentar