Sem…

Rojeval sem. Pravzaprav vse svoje življenje rojevam, marsikaj…

 

Rojeval sem skupnosti, dve. Rojeval sem otroke, štiri. Rojeval sem nekaj tisoč zapisov, in nekaj tisoč objav. Rojeval sem nekaj knjig, zvečine avtorskih, povsem, med njimi nekaj prevodov. Rojeval sem nekaj pesmi, v podobah glasbe, neke, moje…

 

Rojeval sem neka nastopanja, in tudi z njimi, poskuse širjenja človečnosti. Rojeval sem neka pomaganja, ob katerih, marsikdaj, niti hvala ni bilo slišati. Rojeval sem, ne nazadnje, dvanajst let, socialno varnost nekega, sto članskega, kolektiva. In rojeval sem, pravzaprav, obujal, pred časom, neko življenje…

 

In me je minilo, to rojevanje. Vsaj v večini primerov. Itak od izkazanega dosti ni ostalo. Še več, marsikatero me je celo po glavi lopnilo, to, rojevanje…

 

Nisem več mlad. Dobro, tudi za odpis se še ne počutim, čeprav sem se odpisal, sam, svojevoljno, iz neke javnosti. Vsaj fizično. In se šalim, sam s seboj, češ da bi bil skrajni čas, da začnem tudi sebi rojevati življenje, da začnem nase gledati, in vse ostalo v nemar oddam, ampak…

 

Obstajam, odkar obstajam. In ne obstajam zato, da bi obstajal, pač pa zato, da bi, z nečim, upravičil to obstajanje. Ki mi je dano kot možnost, in ne kot cilj.

To, da obstajam, v tem ni ničesar posebnega. Obstaja, ne nazadnje, vsak kamen, celo črv obstaja, ne zato, da bi obstajal, pač pa da pospravlja…

 

Doživel sem, v preteklosti, celo nekaj hvaležnosti, dejanske, pa iskrenosti, in zvestobe. Celo nekaj! Doživel sem nekaj takšnih, h katerim vedno smem, in si k njim upam. Ne obračajo hrbtov.

 

Da bi sebe rojeval, sedaj, na stara leta? Kako? Čemu? Dolgo je že tega, kar sem bil rojen, takšen, kakršen sem, in čeprav nisem zaverovan vase, sem s seboj relativno zadovoljen. Nisem se mazal, še manj umazal. In se ne znam pripraviti do tega, da bi se delal, da mi diši vse tisto, kar mi smrdi. Imam rad čist zrak, čeprav zanj plačujem, nenehno.

 

Da, rojeval sem. Nastopil je čas odmiranja.