Pravica
se, pravijo, vselej izkaže,
a ne
jim verjeti, trditev se laže,
ko to
bi veljalo, ko res bi bilo,
krivici
že davno bi sape pošlo…
Pravica,
kot čudež, se tu in tam zbuja,
praviloma
vedno prepozno, zamuja,
in tudi
ko misliš, da v noč neka luč je,
je,
bolj kot namera, preprosto naključje…
Ni v
svetu nagonov drugače kot zase,
je boj
za obstanek dejavnik močan,
in tam,
kjer praviloma vsak gleda nase,
v
sožitju pravici je upat zaman…
Saj ni,
se krivica kdaj tudi spotakne,
če pleza
visoko, še višje, kot zna,
pa ji
nek slučaj neko pručko spodmakne,
da
zgrudi se, s treskom, nemočna na tla…
Potem
pa vstane, in prah si otresa,
v noge
se povrne poprejšnja ji moč,
in
znova poda se v svoja nebesa,
pravici
v brk se veselo smejoč…
Ja,
tudi pravica je v službi krivice,
vsaj tam,
kjer krivičen predstavlja se svet,
pa
srake kot srake, tatinske vse ptice,
v
nebesa dospejo, bolj malo sedet…
Ni komentarjev:
Objavite komentar