Le čemu
mi pojasnjuješ, kaj počenjaš, dan za dnem,
sem že
mnogokrat povedal, da mi ni verjet lažem,
sebi
kak odpustek daješ, mar ti lažje je tako,
da
pomisliš, da verjamem, da mi je na led spet šlo?!
Zame si
odprta knjiga, ni mi je, res, ljubo brat,
ne poznaš
se desetine, kolikor te smem poznat,
že z
besed, ki jih porabiš, marsikaj se vedet da,
če pa
še v obraz ti gledam, vse prozorno, do neba…
Le čemu
mi zapisuješ, pač, počneš, in kar počni,
s tem,
ko laž lažem dodajaš, škode več nobene ni,
so
dodobra mi razkrile, kar razkriti jim je moč,
pa
nikdar poti zavile več ne bodo v nek nekoč…
Le čemu
mi pojasnjuješ, si po isti poti šla,
kot nekoč
te je vodila le v težave, vse do dna,
meni
več ob njej ni stati, da ponujal bi roko,
znala
si se pokazati, in dovolj mi je tako…
Ni komentarjev:
Objavite komentar