V dajanju…

Na trati cvetlice. Ne grem jih ubrati.

Jim lepše je tam, kjer po svoje žive.

In dlje bodo smele očem se dajati,

in se razsejati, da nove zbude…

 

Na brajdi je ptica. Sladkost jo privleče.

Ne ženem, ne mrežim, jo v miru pustim.

Delila si bova, obema bo sreče,

v nje petju, kasneje, še sam zaživim…

 

In srna. Po tleh neko zrelost nabira.

Ne bo me pobralo, ne bo v jezo šlo.

Brez nje bi bolj skopa bila mu izbira,

ko bi se topliti hitelo oko…

 

Lisica. Kokoši je pridno jemala.

Pač, sem tik ob gozdu, in gozd je njen dom.

Kokoši ni več, in sva zgodbo končala,

zdaj čakam, hoteče, kdaj videl jo bom…

 

Dajati sploh ni neko slabo ravnanje,

nasprotno, veselje nekoga deliš,

če nimaš nikomur, je žalostno stanje,

povprašaš se, zlahka, čemu sploh živiš?!