Sadim,
in suša vzame,
polomi veter
rast,
ko
sonce se razvname,
zna dež
nastavit past,
pozeba
ne pozabi,
pa
pride sem ter tja,
Narava
svoje grabi,
nikoli se
ne da…
Motrim,
ko napreduje,
in diham
slednjo ped,
ko se
nebo huduje,
pa jo
pobije led,
nenehno
gori-doli,
zdaj
svetlo, zdaj temno,
zabavi
tej nikoli
moči ne
bo pošlo…
Gradim,
pa se poruši,
preprosto,
gre v nič,
sledim
nenehno duši,
a najde
se hudič,
želi si
jo imeti,
v okove
neke dat,
kot da
mi ni živeti,
če ne
drži za vrat…
Je
čudno to živetje,
zabavi konca
ni,
ko kaže
se dospetje,
se cilj
kar izgubi,
pa spet
se je podati,
nabrati
si moči,
snovati,
in iskati,
četudi
najti ni…
Ni komentarjev:
Objavite komentar