Pa sedim…

Perilo v pranju, pa sedim.

In čakam, da konča.

Ob meni zvest prijatelj dim,

nedaleč psa, oba.

Dežinke v plesu, direndaj.

Je mokro do kleti.

Grem gologlav med nje, pa kaj,

nobena ne topi…

 

V življenju pade mi z neba

le kar gre v padavine.

Mi zvezda je tako vzšla,

da zlahka ji ne šine.

In prav, morda, je prav tako,

sicer ne bi veljalo,

ko bi kar z levo, na lahko,

preprosto, se pobralo…

 

Že itak gre, prav vse, v nič,

še zlasti trud v bolje,

se vselej najde nek birič,

in mu ne zmanjka volje.

Dežinke pa… je njihov svet,

nikdar se ne zgubijo.

Morda zaspe, za tisoč let,

a znova se zbudijo…