Razmišljam…

Razmišljam. Sicer ne vem, čemu to počnem, saj me razmišljanje že celo življenje tepe, med vsemi pametnimi. Očitno nimam česa pametnejšega početi…

 

Med misli se vriva preteklost. Kar nekaj mi je bilo doživeti. In zaslišim glas nekega urednika, kateremu sem svojo prvo lirično zbirko v objavljanje ponujal, in mi je razkril, da pišem kot Lermontov, in da je narobe, ker nimam svojega stila, prepoznavnega, ker me takšnega nikjer ne bodo objavljali, bom, preprosto, izginil…

 

Izginil je on, že nekaj let zatem. Moja podobnost, s komerkoli že, se je izkazala za naključno. In desetletja mi je stil služil, kot moj, in dovolj prepoznaven… dokler se nisem »samo-izginil«, ne videč več nekega smisla v tem, da bi se pregovarjal z nekimi, ki sicer vedo, vse, le da tega nikdar niso bili zmožni izkazati. In dokler ni cenenost preplavila vseh polic, v zadovoljstvo »naroda«, tako željnega »kulture«, da mu je lažje za pivo dati, ali vstopnico, za tekmo, kupiti, kot denar nameniti za knjigo, ki stane nekaj več kot cenenost…

 

Popravite to besedo, sicer pesmi ne bomo objavili, beseda je namreč srbizem… mi je pretil nek lastnik, neke revije za otroke. Amerikanizmi ga, vsekakor, ne bi zmotili, ne nazadnje je celotnemu »narodu« ameriški vej-of-lajf nek ideal… pri čemer vidijo zgolj tiste, ki jedo, ne tistih, ki so lačni, tiste, ki imajo, ne tistih, ki tavajo, tiste, ki uspejo, ne tistih, ki tonejo v nič…

Potreboval sem nekaj časa, da sem mu, tudi s pravopisom, dokazal, da beseda ni nikakršen srbizem, pač pa je staroslovanska, in celo še v uporabi, vsakodnevni, v nekem predelu Dežele te licemerske, micene… Predvsem pa, da je krepko bolj spevna, topla, nežna, ljubkovalna, kot tista, katero on pozna, in bi jo namesto moje vrinil…

In v času dopovedovanja je uspel tudi dojeti, da je to prvi in poslednji primer njegovega vmešavanja v moje zapisovanje, v kolikor želi, da bom še naprej sodeloval z njegovo revijo.

 

Razmišljam. Čemu mi je biti tako drugačen od vseh teh, ki so popolnoma drugačni od mene?! Imajo se za normalne, a so le običajni. Nič več. In jaz, ob njih, bolje – njim, nenormalen zgledam…

 

Nekoč so me nekaj mesecev pregovarjali, da bi prevzel direktorovanje kolektiva, katerega so ustanavljali, z namenom, da se neprofitnih dejavnosti znebijo. In mi je nekdo, z visokega svojega delovnega mesta, celo svetoval, kako je potrebno biti uspešen podjetnik: Prevzemi jih, čez dva meseca pa okliči stečaj, in bo… mi te pa nazaj sprejmemo.

Prevzel sem jih. Postavljen sem bil pred dejstvo – ali jaz njih prevzamem, in je vsaj za preostali del kolektiva neka relativna varnost zagotovljena, ali pa bo celo podjetje šlo v stečaj.

Da, prevzel sem jih. Enega samega nisem »na cesto« vrgel, čeprav nas je bilo, kar nekaj začetnih mesecev, enkrat preveč, kot je bilo dela, katerega smo uspeli, na hitro, dogovoriti. Čeprav se je v dvanajstih letih pripetilo, da sem enkrat samkrat doživel to, da je bil denar za izplačilo plač na računu nekaj dni pred samim izplačilom. In je bilo treba, marsikdaj, na dan izplačila dokončno izberačiti, ali si izposoditi, ali pa izplačilo prestaviti… da smo prejeli, kar smo opravili, z delom zaslužili…

 

In sem imel kasneje nekajkrat poslušati, od raznih, katerim je potrebno delo dati, jim ga opredeliti, jih nadzorovati… kako je potrebno gospodariti, kako je potrebno voditi podjetja, razne skupnosti, državo. A, reveži, niti do tega niso dospeli, da bi sami sebe uspeli, voditi, pa sami o sebi odločati, sami sebi kruh iskati, ga dogovoriti, izvesti…

 

Razmišljam. Nekoč sem dolga leta dobesedno garal, za to, da sem nekomu, neki prireditvi, v dobro usmerjeni, vsaj tozadevno, pomagal. Pregledoval vse neke prispevke, s katerimi so se otroci na natečaj nekega festivala, neslovenskega, odzivali, izbiral najboljše, jih tudi prevajal, da so bili, v letnem zborniku, objavljeni tako v izvirni, kot tudi v prevedeni podobi… kakorkoli že, ko bi ure vloženega dela štel, in jih zaračunaval…

 

Potem se je zgodilo, da sem prek vseh tovrstnih festivalov črto potegnil. Tudi prek omenjenega. Le še z nekim tukajšnjim, katerega idejni, bojda, oče sem, še imam opraviti. In se je zgodilo, na tistem festivalu, da pa so me hoteli pregovoriti. Kako ne bi, vlečnega konja ne pustiš kar tako, vnemar. In so me želeli razglasiti za nekakšnega, njihovega, pesnika leta, mi, poleg lepe statue, in neke diplome, kakopak, ponujali še lepšo denarno nagrado… in to v času, v katerem sem se znašel, ko niti tega nisem vedel, od česa bom naslednji teden preživel… pa sem jim pojasnil, da sploh ni pomembno to, za kak znesek se prodajaš, ker – ko se enkrat prodaš, takrat si prodana duša, da kakšnega drugega izraza, ob- in pocestnega ne uporabim…

 

In sem, spet, pojasnjeval, nekim, katerih sploh malo ni bilo, čemu nisem šel po tisti denar, ko pa sem ga potreboval… in poslušal, da sem neumen…

 

Razmišljam. Mejduš, da sem res neumen! Toliko nečesa sem naredil, v preteklosti, ne da bi tudi tisti hvala pričakoval, zgolj v pomoč, zgolj da nekomu neko veselje naredim… namesto da bi skozi denar vse gledal, pa – če želiš, potem te bo stalo!

 

Ja, in razmišljam… nekoč sem tudi neko terapijo zganjal, petnajst mesecev, vsak božji dan, in po najmanj dvanajst ur dnevno. Pa ko bi to z nekim uvidevnim zneskom, v podobi urne postavke, zmnožil… hišo bi si lahko kupil, kaj avto! Vendar… 

V tem primeru sem dočakal nek »hvala«. Resda takšnega grenkega, bolečega, a pravijo, da je nekaj vedno boljše od ničesar. Četudi – »nož v hrbet«?!