Zadetek

Nešteta sem leta si srečo iskal,

in srečke vsak dan kupoval,

nikoli obupal, nikoli dospel,

potem pa milijone zadel…

 

Kar nekaj dni ni se mi smelo verjet,

da s srečko mi dano je srečo imet,

a ko sem jo vnovčil, je jasno bilo,

da se mi je v sreči razprlo nebo…

 

Tri dni sem popival, tri srečne noči,

da sreči izkažem potrebne časti,

novica je stekla povprek in v šir,

zamajala srečo, odnesla mi mir…

 

Zdaj hiša je polna, iz dneva v dan,

obiskov najavljenih za cel seznam,

prijateljev nekih povsod mrgoli,

čeprav mi bilo zanje vedet sploh ni…

 

In vsi me trepljajo, in vsi so z menoj,

in sproti pristavljajo lonček nek svoj,

češ, sreča je sreča, če greš jo delit,

v nasprotnem se v prazno zna prazna stopit…

 

Pa gledam, se čudim, jih sploh ne poznam,

brez njih vse življenje, zdaj gnečo imam,

in srečo sprašujem, čemu je tako,

zdaj roj, prej pa sam, ko bilo je hudo…

 

Na srečo, iz sanj se, prav vselej, zbudim,

spoznam, da še vedno sam samost živim,

ni srečke, denarja, v roké da mi leže,

pa v istem trenutku krepko mi odleže…

 

Ja, res je tako, a ni treba verjet,

ko sreča te služi, s teboj je ves svet,

takrat, ko je ni, pa se rado godi,

da redek, prijatelj, ob tebi stoji…

 

Zato jih izbiram, zahtevno, skrbno,

mi vsak več pomeni, kot drugih vseh sto,

pa, če naredim, tu, nek kratek povzetek:

v življenju prijatelj je pravi zadetek!