Smiliš se mi

Smiliš se mi, smiliš, zelo.

Ni v tvojem dosegu modrina, nebo,

ti sploh ni želeti, za silo vsaj, vstati,

vstati, vsaj malo si hrbet zravnati…

 

Smiliš se mi, smiliš, zelo.

Ko vsaj pod nogami bi čvrsto bilo,

da zmogel korak bi odločno hoditi,

a ni, neka brozga, ki zna le dušiti…

 

Smiliš se mi, smiliš, zelo.

Iz dneva v dan ure v prazno teko,

brez cilja, ki zna v nek boljše peljati,

le toneš, vse bolj, izgubiti, končati…

 

Smiliš se mi, smiliš, zelo.

V praznini nikdar ni ničesar bilo,

da bi se splačalo, in nekaj veljalo,

da sonce bi vzšlo, vsaj za hipec sijalo…

 

Smiliš. In to je v bistvu vse.

Preprosto, ne znese kaj več, mi ne gre,

že res, a na srečo vse manj, zaboli,

vendar tudi to se enkrat izgubi…