Sonca sij

Ob kavi dan pozdravljam, kmalu pa bom šel po Malo,

zakuril sem, lepo gori, naj prostor otopli,

v nebo pogled, je čisto vse, in kmalu bo sijalo,

nad Krškim poljem pa megla utrujeno leži…

 

Nemir vse bolj je prebujen, in želje vse bolj vleče,

saj bi takoj poskočil zdaj, k njej vedno se mudi,

a čakam da v ognjišču bo, v podlago, le žareče,

da naložim, na novo, spet, v počasno da gori…

 

Ne vem, če ve, da bom prišel, in če me pričakuje,

ne vem, če jo, kot mene zdaj, razganja v nemir,

naj spi lepo, dokler je moč, in lepe sanje snuje,

že pride čas, da sreče glas, pognala bo v dir…

 

Plameni bi vse do neba, radost bi jim sledila,

ko čakaš kar srce budi, se čas počasen zdi,

še malo pa v objemu vsa se bova vkup topila,

in sonca sij se prebudi iz njenih mi oči…