Zasnuješ, in pluješ…

Zasnuješ, in pluješ. Je brod vse bolj star,

in ti si na njem kot nekakšen krmar,

vse bolj na krmilu se kinka ti, spi,

obenem oprezaš, da v pot ni čeri…

 

V dvanajsto zdaj že hiti Rima raja,

pri petnajsti star sedem krat bom deset,

bo enkrat potrebno dospeti do kraja,

predati nekomu, ne bo padel svet…

 

Mi pravijo, da sem ne-na-do-mest-ljiv,

da takšnega več sploh mogoče ni najti,

a, vrag jim pomagaj, ne bom večno živ,

se bodo nekako že morali znajti…

 

Na raznih sem koncih zastavljal, snoval,

in marsikaj zbujal, in krepko dajal,

pa sem gospodaril, in terapevtiral,

in pisal, in neke ločnice podiral…

 

In pel sem, in skladal, in upal, in sanjal,

in vzgajal, in nosil v vse krasne se tri,

nenehno sem prakse številne odklanjal,

pač, luksuz je to, se le enkrat živi…

 

Zasnuješ, in pluješ, ne gre nič v nazaj,

iz polnih dlani le v neznano puhti,

na koncu že hvala je velik vprašaj,

večinoma vsaj ga sploh slišati ni…