Še celo življenje…

Še celo življenje je, vem, pred menoj,

pač, kolikor ga je ostalo,

in delo me čaka, še točil bom znoj,

postoril, vsaj tu in tam, malo…

 

Že res, da moči je iz dneva v dan manj,

a kaj, bo pa šlo počasneje,

imam pa, dovolj še, za silo, snovanj,

iz mene še vedno duh veje…

 

Na srečo ne mika zunanji me svet,

ničesar mi v njem ni iskati,

pa zmogel teh nekaj še svojih bom let

v miru, domnevam, končati…

 

Ne, nisem na slabšem, čemu le bi bil,

mi ni, prav nikdar, do praznine,

dokler se ne bom, s časom, v svoj nič stopil,

po svoje bom, kakor mi šine…

 

Še celo življenje, vse kar je bilo

v tri neke naj pridno se spravi,

bo zmoglo brez mene, in bo, kakor bo,

a mene naj nič več ne gnjavi…