Kar napišeš, to preberem

Lahko mi napišeš, da te je papež povabil,

da so te izbrali za pot prek vesolja…

veš, dolgih deset let sem rabil,

pa mi lahko pišeš zdaj kar ti je volja.

 

Ah, ne, saj ti še zmorem verjeti!

O tem, denimo, kako se kaj skuha,

pa kje so popusti, da manj je odšteti,

da ko ne dežuje so tla povsem suha…

 

Zaupanje polno si dolgo imela,

ubogi zaklada ti ni prepoznat,

si sama izbrala, si sama hotela

vsega zagoniti, hiteč se lagat…

 

Ko laž iz laži v novo laž le se vleče,

takrat – kar napišeš, to mi je prebrat,

neumnost je reva, ne zmore brez sreče,

se šla tvoji davno le-ta je končat…

 

Lažnivcu ni niti resnice verjeti,

če zmoti, slučajno, se tu in tam z njo,

pa piši, kar ti je v pisanje želeti,

zdaj več me ne gane, v vseeno je šlo…