Odkar
sem po poti samotni zastavil,
že dolgo
tega je nazaj,
sem
marsikaj videl, in nekaj napravil,
za
silo, menda, bo, vsaj,
in
srečal sem tudi podobne, do pike,
da sem
do utehe dospel,
spoznaval,
med njimi, sem neke velike,
poprej
jih za vzore imel…
Zvečine
bolj v zrak sem namene razvlačil,
želeč,
da spreminjal bi svet,
po
vrsti jih stišal, le sebe drugačil,
v
izkušnje premnoge odet,
pa me
je poneslo med griče, gozdove,
da
najdem za kanček miru,
da
najdem, kdo ve, neke zgodbe si nove,
ker
prejšnje so vse šle po zlu…
Še
vedno ni kraja, še vedno iskanje,
čeprav se
zmanjšuje zagon,
je z
leti vse manj nekih upov za sanje,
gre, z
leti, vse bolj v zaton,
mi
pesem edina je zvesta ostala,
le kaj
si od mene želi,
čemu le
bi rada budila me, gnala,
od kod
sploh še v meni živi?!
Ni komentarjev:
Objavite komentar