V mlaki
je pestro živetje glaseče.
ni žabe,
da ne bi hitela, vse dni,
kot da
bi zajela trenutke si sreče,
takrat,
ko zavzeto se v daljo glasi…
Ni
žabe, ki ne bi resnice poznala,
in da
ne želela na plano bi z njo,
se bo
namestila v svoj kot in regljala,
o vsem,
kar ji pride v vedočo glavo…
Že res
da v mlaki se vidi drugače,
pogledu
ni iti, vsaj malo, v stran,
naj
žaba se trudi, še toliko skače,
pogled
ne uspeva, se trudi zaman…
Lahko
jim razlagaš, lahko jim tolmačiš,
lahko opisuješ
ne-žabji jim svet,
vendar
prav nikoli jih ne predrugačiš,
vedo
kar vedo, in je škoda besed…
Vem,
dolgo sem skušal, zavzeto, nemalo,
in pisal,
in risal, in dvignil roké,
se
pameti žabji ni prav nič poznalo,
premajhne
so, kaže, jim zrasle glavé…
Pa
bodo, kot vselej, po svoje regljale,
in vselej
vse znale, po žabje, se ve,
na
žalost nikoli ne bodo spoznale,
da svet
jih ne sliši, po svoje le gre…
Ni komentarjev:
Objavite komentar