Še cucek je tiho…

Dražesti življenja? Ko zvon, v daljavi,

ne kliče k bogovom, le v mir zadoni,

ko ptica v modrine se šir nek odpravi,

da išče, kar tukaj ji najti več ni,

ko drevje zastane, ga nič ne preganja,

pa v soncu očesu lepo zeleni,

še cucek je tiho, kdo ve, o čem sanja,

ko se mu, v senci, po pasje godi…

 

Še vetriča ni, da med trave bi legal,

kot da bi zaspal, za trenutek vsaj, dan,

metulj le, v tej sliki, se malo je zbegal,

ne ve, bi se vračal, letel, morda, stran…

 

Še cucek je tiho, uživa, kot zna,

in klop je lepo obsijana,

kot da bi v dlaneh mi bilo pol sveta,

in sreča, za hipec vsaj, dana.