Stare
so kosti, za silo,
mi še
znese, mi še gre,
v revmo
ni mi še zavilo,
in
držijo me nogé,
zdravje
mi še dobro služi,
tu in
tam le kak prehlad,
misel
pa nenehno bluzi,
bolj,
kakor bi včasih rad…
Skače,
marsikdaj leteča,
v njej
pa tisoče stvari,
nikdar
plaha, opoteča,
vse do
konca se podi,
ko
pomislim, je končala,
končno
spet bo mir z menoj,
že se
nova bo podala
v nek misleč
užitek svoj…
Pokojnina
se razvleče
skozi mesec,
kakor zna,
z njo
mi dano je živeče,
skromno
resda, a se da,
vsak
kovanec preobračam,
preden
mi iz roke plane,
ko
položnice vse plačam,
pozitiven
nič ostane…
K sreči
ni mi v užitek
luksuz nek,
nek drag sijaj,
pa brez
stresa žep je plitek,
glavno,
da gre mesec v kraj,
se na
uro ne oziram,
dnevnim
ne sledim vestem,
sam, po
svoje si izbiram,
grem,
tako pač, kakor grem…
Ni komentarjev:
Objavite komentar