Življenje
je eno,
se hitro
izteče,
in je
nemogoče
v nazaj
da bi šlo,
zna bit'
zasoljeno,
neredko
zapeče,
četudi
je žgoče,
ponuja
roko…
Prijatelj
sem s časom,
čeprav me
razjeda,
odkrito
se kaže,
me ne
zapusti,
vse manj
z nekim kasom,
in
včasih preseda,
a me
vsaj ne maže,
le pije
mi kri…
Prijatelj
sem z nebom,
čeprav včasih
bije,
a
vselej daruje
mi krov
nad glavo,
in tudi
z nategom,
resnico
razkrije,
ko
venomer snuje
le laž
za lažjo…
S teboj
ni mi dano,
se želja
ne zbuja,
ne
krov, ne zvestoba,
ne
jasen obraz,
bilo bi
zlagano,
preveč
si mi tuja,
nekoč
vse do groba,
zares
pa v poraz…
Ni komentarjev:
Objavite komentar