Ne zavidam dušicam

Nikoli zavist me doslej ni za hipec grenila,

naj vsakdo ima, kar ima, kaj bi mar mi bilo,

kdor vidi v stvareh tisto, kar mu ni mati rodila,

z njim meni v korak prav nikoli ni najbolje šlo…

 

Nikoli v poštenost se nisem dajal za vogali,

vsak cucek v vasi od daleč zalajal bo rad,

pa če jim ni dano, da bi se vsaj sramovali,

me sploh ne zamika, da takšne hotel bi spoznat…

 

In so tudi takšni, ki mešat jim drek je vsakdanje,

pa glave v školjke, bi rekel, nenehno tišče,

ma meni, oprosti besedi, v nadlego je sranje,

če v dreku si z drekom, potem se o tebi vse ve…

 

Ne, nič ne zavidam vsem dušicam, nimam jim česa,

le pazim kje hodim, mi strgat s podplatov res ni,

je meni po moje, naj njim bodo plehka nebesa,

v vseh časih brezčasni, da z njimi se čas izrodi…