Kriv je Jože Šmit!

Za marsikaj, pri meni, kriv je Jože Šmit!

Brčice sive, nasmeh dobrodušen, striček, in zlasti poet,

že ko prebiral je moje stihovje, mi dragocenil je svet,

Nič-ne-oklevaj-moraš-pošiljat, nekajkrat mi je dejal,

brca za brco, besedna, seveda, da ne bi v sanjah zastal,

Ker-če-ne-boš-me-boš-znal-ujezit...

Ja, kriv je prav Jože Šmit!

 

Pa sem zastavil, pa sem pošiljal,

in vse bolj v šir je prišlo,

sem se besedam nenehno udinjal,

one pa meni zvesto,

vse od satire, lirike neke,

pa do najmlajših oči,

nikdar zatišja, nikdar prepreke,

da bi zamrle poti…

 

Zdaj predvsem zase, zase in sebi,

resda objavim na splet,

sem doživel, česar prav nikdar ne bi,

ko bi besed ne pošiljal v svet…

 

Ja, za marsikaj pri meni, kriv je Jože Šmit!

Dobričina, pa nisem ga, nikdar, želel jezit…