Nikdar
mi bilo ni verjeti v bogove,
v vile,
in škrate, v nek lik zlatolas,
do šole
sem čakal zgolj neke darove,
katere
prinašal mi je Dedek Mraz…
Kakopak,
kasneje so mi le razkrili,
da Dedka
sploh ni, so me vlekli za nos,
pa upi
so k drugim verjetjem krenili,
v
nekaj, pač, moraš verjet, vsaj za štos…
Pa sem
na nebeške prestole posedel
Resnico,
Pravico, Iskrenost in Čast,
in krenil
za njimi sem, da bi izvedel,
da prav
njih nasprotja držijo oblast…
Sem
sproti pobiral s tal neka spoznanja,
ki so
se drobila, sesula v prah,
le up
je, ki voljo v življenju ohranja,
pa nekaj
je treba držati v rokah…
In ko
že dodobra sem čas svoj namučil,
predan nekim
svojim neumnim potem,
sem,
končno, po letih vseh se naučil:
Verjamem,
kar videt je mojim očem!
P.S.
Priznam,
da, včasih, za hip vsaj, pogrešam,
možaka v
kučmi, nek lik mil, bradat,
ko
trudim se, da med potjo ne opešam,
da se,
vsaj prehitro, ne dam času dat…
Ni komentarjev:
Objavite komentar