Prišla
sva okrog pol desete.
Najprej
sem jo pripel v stolček, in ji dal neko štručko, da je malicala. Medtem sem se
lotil džusiranja…
Ker
tata ne mara brati drobnega tiska (navodila pa so, praviloma, prav v njem
zapisana), je trajalo nekih pet minut, preden je ugotovil dva razloga, zaradi
katerih včeraj kupljen mešalnik ni hotel delati. Malo je gledal, brnečo, a
nedelujočo napravo, zatem pa odkril najprej prvo, nato tudi drugo
pomanjkljivost, in zadeva je bila rešena. Z Lilo v naročju, seveda, ker ji je
bil neznan, in močan, zvok mešalnika neljub. Kakorkoli že…
Hruška,
breskvi, banana, nekaj mleka – napitek ji je bil, kaže, všeč, saj je popila
vsaj deciliter in pol! In to za tem, ko se je že čaja nalokala…
Zdaj že
konkretno živiva najini Bližino, polno pogledov, nasmehov in smeha, objemov, in
Čisto, odnos brez slehernega pretvarjanja, zahrbtnosti, hinavščine, laži. Sva
kar sva, in kakršna sva, povsem spontana, pa sva si takšna, očitno, všeč.
Maloprej
je zaspala, pa je tata izkoristil priložnost, da nekaj vrstic zapiše, in gre
pokaditi. Kdo ve koliko časa bo spala, mogoče mi še kakšna beseda prek še
nepopisanega poleti…
Ni komentarjev:
Objavite komentar