… tako,
kot ponuja se samo, in ne da ti ga spremeniš…
Tako, o
življenju, njegovem načinu, poje neka pesem, in takšno je tudi kar pogosto, če
ne kar obče mnenje, o tem, kako je potrebno živeti, čeprav…
Kadar
živiš tako, kot ti narekujejo okoliščine (živetje kot takšno), takrat sebe, v
bistvu, opredmetiš, postaneš predmet, objekt, in dovoljuješ, da ti vse, kar je
izven tebe, narekuje tvoja odzivanja, tvoje, tozadevno, življenje! Z drugimi
besedami bi se dalo zapisati tudi tako, da se postavljaš v popolnoma identično
vlogo, kakršna pripada malodane vsemu obstoječemu, živali, rastlini, kamnu…
živiš kar, in kakor ti je dano! In na tak način bi, še vedno, živel v povsem
enakem svetu, kakršen je bil deset tisočletja nazaj… tako, kot v povsem enakih,
svojih, svetovih živijo živali, rastline, kamni.
Človek.
Edino razumsko bitje, v znanem nam svetu. NE pristaja na to, da živi, kakor mu
je dano, kakor se mu, samo od sebe, ponuja, in daje! Nasprotno, človek spreminja
okoliščine živetja, s tem, ko se vsem dejavnikom, ki vplivajo na samo
obstajanje, zoperstavlja, in nenehno izmišlja neke načine, na temelju katerih
bo živetje lažje, uspešnejše, boljše. Pa si izmisli kanalizacijo, vodovod,
pripelje svetlobo v domovanja, poskrbi za ogrevanje, za učinkovitejše
premikanje z enega na drugo mesto… ne nazadnje, izmisli si črko, pisavo, papir,
črnilo, knjigo, da zmore pridobljene izkušnje prenašati v bodočnost…
Človek,
SUBJEKT, tvorec, nosilec vsega tistega, čemur pravimo razvoj.
Da, na
srečo obstaja tudi takšno bitje, kakršno je človek! V nasprotnem tudi pesmi »Življenje
je lepo…« ne bi bilo, da bi »modrovala« o – povsem zgrešenem pojmovanju
(načina) življenja!
Ni komentarjev:
Objavite komentar