Iz
dneva v dan, bentiš, zgodba brez konca,
kot jed,
ki jo kuhaš v neskončnost, še dlje,
in v
istem trenutku, ko si na dnu lonca,
že novo
nabiraš, že novo vanj gre…
Iz
dneva v dan se nabirajo leta,
jih sprva
ne čutiš, kasneje vse več,
se
pesem končuje, ne, ni še izpeta,
a glas
se ji stiša, ni nič več doneč…
Vse
bolj na počasi, vse bolj na kar zmorem,
utrudiš
se zlahka, spočiješ nikdar,
se nič
ne tolažim, da si opomorem,
nasprotno,
iz dneva v dan le bolj star…
Do dna
sicer ni mi bilo še dospeti,
čeprav sem
se nekajkrat znašel na dnu,
še
vedno vztrajam, v kar smel sem začeti,
češ,
nič se ne bati, še vedno sem tu…
Vem,
delo ne čaka, vse bolj prehiteva,
pa slej
ko prej našel se bo nek stop znak,
takrat
pa… kdo ve, naj nadležna zadeva
počaka
še malo, še kakšen korak…
Ni komentarjev:
Objavite komentar