Ni
verjeti mi v bogove, niti v hudiče,
ko bili
bi, bi drugačen bil ubog planet,
mi
razum spoznanja meri, in po dejstvih kliče,
le kar
moč je dokazati, v to mi je verjet…
So
besede v nič metane, vsakdo jih poraja,
a dejanja
so drugačna, bolj v drugo smer,
v
razodetjih raznoraznih se ne-um naslaja,
laž oči
resnici maže skoraj venomer…
Ni
verjeti mi v poštenost, ki ne zna pošteno,
zase le
priložnost išče, sebi da dobi,
v
dobroto, ki povsem se kaže nebogljeno,
slabega
je preko glave, sploh mu konca ni…
Ni
verjeti mi v ljubezen, ki ne zna ljubiti,
le ugodje
je, kar šteje, dokler mu je bit,
v
moralnost, ki moralo sili razkrojiti,
z
dvojnimi merili skaže se nagonska rit…
A
verjamem, ko oblak za vetrom se odpravi,
da oblije
v žarkih zlatih modro se nebo,
in
verjamem, da se čas nikoli ne ustavi,
zlasti
ne takrat, ko je prijetno in lepo…
Ja,
dejanja govorijo, v njih se vse izkaže,
kaj besede,
redke znajo, redke res vedo,
zlahka
čistost neka obča dan za dnem se maže,
ko bila
bi čista, prav vse lepše bi bilo…
So me
skušnje naučile, redkim je verjeti,
takšnim,
ki nikdar ne bodo šli s pravih poti,
pa je
prava loterija takšnega imeti,
da
zaupaš brez meja mu, in ne zagreni…
Ni komentarjev:
Objavite komentar