Vem,
sem idiot!
Zlahka
to priznam.
Hodim
svojo pot
in se z
nje ne dam,
marsikdaj
zato
davek
nek plačujem,
kolnem
v nebo,
a se ne
maščujem…
Kadar
mi je moč,
bom pomagat
znal,
če roké
iščoč
ni v
greh pognal,
slabega
nikdar
nisem v
želji skazal,
mi je
zame mar,
pa se
ne bi mazal…
Vem,
sem idiot!
Se
zaman naprezam,
v svetu
polnem zmot
v
neumnost drezam,
vse,
kar mi smrdi,
znam na
plano dati,
brez
zamere mi
dneva
ni prestati…
Nikdar
gručnih člen,
sploh ne
maram gneče,
me ne
mika plen,
nisem
držal vreče,
vselej
le v zrak
sem v
naprej svaril,
da bi
vsak bedak
'z mene
norca bril…
Vem,
sem idiot,
k sreči
redka vrsta,
jih na
nekih sto
šteješ na
dva prsta,
pa zato
mi, vem,
ne
cvetijo rože,
kljub
vsemu ne grem
iz te
svoje kože!
Ni komentarjev:
Objavite komentar