Sem
sam. Ja, pa kaj. V svojo samost zaprt,
a, veš,
meni je še veliko neba,
na nebu
tem pa mi ves svet je razprt,
pa se,
če se hoče, letet mi poda…
Ja, res
je, da žalost prav dobro poznam,
a se je
ne branim, mi ni mrzka stvar,
ker,
veš, v meni bije, in dušo imam,
pa mi,
radi nje, je za marsikaj mar…
Da bi
kakor ti, me ni vleklo nikdar,
uboga veselja,
kjer prazno živi,
lažnivo
vse, plehko, prepolno utvar,
vseeno,
povsem, če si, če te ni…
Mi ti
ne zavidaš, jaz tebi še manj,
jaz v
svojem po svoje kraljujem,
a ti,
le brez cilja, brez nekih snovanj,
pa te,
prav zares, pomilujem…
Ja, sam
sem, in svoj, in iskrenih oči,
in hrbet
me nosi vzravnano,
a v
tvojem je svetu, in v njem tudi ti,
do
konca v nevredno speljano…
Ni komentarjev:
Objavite komentar