V tišini

V tišini glasneje vrtijo se mlini,

bolj kamen ropoče, da čas nek bi zmlel,

da vse se razblini v objem mesečini,

vse, kar si hotel kdaj, vse, kar si imel…

 

V samoti še lasten dih rado te zmoti,

zastaneš, da misel požene se v dir,

vijuga po neki pozabljeni poti,

ne da bil bi dan ji počitek, nek mir…

 

V tišini samote le v prah se spreminja,

pronica v vse pore, pronica do dna,

v samoti tišine življenje izginja,

dovolj mu je, bržčas, do konca, vsega…

 

In noč se razvleče, še v dan bi krenila,

da soncu odvzela bi topel sijaj,

da zmlela, zdrobila, da bi zaprašila,

vse tisto, kar je, a ga ni več nazaj…

 

In treba je znati, je treba hoteti

vse to, kar se kaže, nekako živet,

se z mislijo gnati, in čas nek svoj zmleti,

to noč, in naslednje vse, znova, in spet…