Ko v sivo povleče

Križ boli. Bi ga razmigal.

A že zdaleč zoprn mi je priklon.

Se bo čas že zanj pobrigal,

ko za hip mi delo šlo bo v zaton…

 

So roké kot da so tuje,

meni pa je dano le, da me boli,

a pri tem je še najhuje,

da v dotiku ni, kar si srce želi…

 

Sončen dan, da mraz ogreje,

tu in tam le nekaj belih je ovčic,

vse manj ur, pa se prismeje

mala Driska, in bo vse v sozvočju ptic…

 

V peči se v pepel razkraja,

manj se sivo kaže, kot moji lasje,

bojda pamet se poraja,

če si siv in če ti vse na sivo gre…

 

Vse manj ur, naj hitro mine,

pa drugače zopet tekel mi bo čas,

nekaj dni ne bo sivine,

ko prepeval mojega bo Sonka glas!