Pajčevina

Gledam v kotu pajčevino, me prav nič ne moti,

tudi pajku je do doma, pa naj ga ima,

če že kaj, potem komarji so mi bolj napoti,

pa vsaj upam, da med njimi, v mreži nek konča…

 

Tudi meni pajčevina se v lase razpreda,

za odtenek vse bolj siva je iz dneva v dan,

bojda je sivina tisto, kar se bolj seseda,

kot pa da bi smelo upat do neskončnih sanj…

 

Znotraj se še ena kaže, niti se množijo,

bi ujela še spomine nekih davnih let,

nje obeti vse močnejši, sproti jeklenijo,

vse bolj mi nečesa dano je vse manj imet…

 

Gledam v kotu, in pomislim, kakor da sva brata,

vsak v svojem nit razvlači, upe si krepi,

pa morda, če želi dve obema v njih končata,

svet celo v kotu se na lepše spremeni…