Ni
lahkoživo mi bilo nikdar v okus,
lažnivo
in pa še preračunljivo,
zahrbtno
mi, ob vsem naštetem, zbuja gnus,
pa
vetrniško, spolzko in zmuzljivo…
Na
cesti mi bilo nikdar se ni iskat,
obcestno
in pocestno me odbija,
že raje
grem med fratre, kot pa v razvrat,
ni
odstranljiva vsaka svinjarija…
Lažem
nikdar ne pustil bi, da me požro,
jim prvi
na jedilnik gre obraz,
prav
vsi, ki me poznajo, eno vsaj vedo,
da
čuden sem jim, a prav vedno jaz…
Računati,
za silo vsaj, na prste znam,
premalo,
da bi upal goljufat,
obenem
sem neumen, zlahka to priznam,
pa
lažje mi je dat, kot pa jemat…
Za
hrbet rad ne hodim, tam je vselej rit,
od riti
pa na dobro upat ni,
obenem
pa na svežem mi je dobro bit,
ne tam,
kjer po pravilu zasmrdi…
Bom z
vetrom, če bo sreča, enkrat se podal,
da moj
pepel odnese daleč stran,
sicer
pa le po svoje vedno sem ravnal,
vetrovi
so pihali mi zaman…
Ne,
nisem spolzek, in me zlahka je ujet,
srce pokaži,
pa na pol sem tvoj,
če
zmoreš dušo in oči iz nje imet,
ujameš
me pri priči in takoj…
Da bi
zmuzljiv bil stežka mi v misli gre,
odlik za
to mi dano ni imet,
za tek
preveč počasne moje so noge,
in
hrbet zna dodatno nase vzet…
Na cesti
nisem najden, me rodil je par,
ki je
imel svoj dom, in pest časti,
ko bi
na cesto, potlej bil bi nek smetar,
da z
metlo bi podal se nad smeti…
Razvratno
pa povsem živalsko se mi zdi,
pol metra
višje meni je živet,
še moja
psica Tisa zlahka ne pusti,
da
cucek vsak bi nanjo šel se vzpet…
Ja,
res, samo nagnusno se mi gnusit zna,
a tak
je, pač, očitno, moj okus,
izbirčen
je do vraga, in izbrati zna,
ve kaj
je dobro in kaj zgolj nek gnus…
Ni komentarjev:
Objavite komentar