»Kako je utrjen/a (odporen/na)…«

Velikokrat sem že videl posameznika(co), ki v zimskih razmerah (mraz, sneg) hodi v poletni opravi (sandali ali natikači, brez nogavic, v majici s kratkimi rokavi…) in marsikdaj sem, ob tem, slišal tisti »kako je utrjen/a, odporen/na«, vendar – gre res za utrjenost in/ali, posledično, odpornost, gre res za nek običajen (v odnosu do siceršnjega), s tem tudi »normalen« način izkazovanja? Preprost odgovor bi bil – ne, to še zdaleč ni ne običajno, ne normalno (v odnosu do običajnosti, siceršnjega)! A ker preprosti odgovori (pojasnila, »razumevanja«) že tako preplavljajo svet, in ker so praviloma napačni(a), zapišem tudi takole: DA, gre za povsem NORMALNO izkazovanje v odnosu do konkretnih okoliščin (vsako izkazovanje je zgolj POSLEDICA nečesa, in ta »nekaj« pogojuje oz. opredeljuje vse ostalo, torej tudi izkazovanje – v bistvu samega sebe!!!).

V kolikor se ozremo po »naravi«, potem ne moremo mimo ugotovitve, da se VSA narava prilagaja vremenskim razmeram, potemtakem se VSA narava spreminja vremenskim razmeram (okoliščinam) primerno. Torej se prilagaja ( = spreminja svoj siceršnji način izkazovanja) tudi zimi.

Rastline prenehajo z rastjo, odvržejo liste, zmanjšajo (in upočasnijo njih delovanje) količino »življenjskih sokov«…

Živali bodisi (za)menjajo dlako, ali pa se »zabubijo« v nekem svojem prostoru (medved, žaba, kača, kuščar, žuželke…), spravijo VSE življenjske funkcije (tudi srčni utrip, s tem tudi prekrvavitev) na najnižjo možno raven…

Vse tisto, kar pa ima možnost oblačenja, se pa – obleče!

Pomeni, da je v »naravi« hibernacija (preprosto: zimsko spanje) dokaj pogost pojav, kakor je tudi oblačenje (kamor sodi tudi menjava in gostitev dlak) nekaj povsem običajnega ( = »normalnega«) takrat, kadar mraz nadomesti toploto. In oboje izkazujejo vsi tisti, ki so v takšno izkazovanje zasnovani, in katerim takšno izkazovanje omogoča – pre/živetje.

Pomisli na stanovanje, hišo – tudi v primeru, da bodo okna in vrata malodane neprodušno zaprta, a ogrevanje ne bo delovalo, bo mraz, s časom, uspel prodreti (skozi zidove) v notranjost. Le-ta se bo vse bolj hladila (v odvisnosti od tega, koliko časa ne bo ogrevanja, in od tega, koliko časa bo zunaj mrzlo), in se bo hladila vse dotlej, dokler se notranja temperatura ne bo izenačila z najnižjo zunanjo. In ne le to, tudi takrat, ko bo zunaj nastopilo toplejše obdobje, bo takšno stanovanje (hiša) potrebovalo(a) kar nekaj časa, da se bo ogrela tudi njegova (njena) notranjost.

Pomeni, da bo (tudi v objektu) prišlo do podhladitve, do tega, da stanovanje (hiša) ne bo več neogroženo/a (v vsaki stvari, ki se nahaja v prostoru, in tisti, iz katere je prostor narejen, potemtakem tudi v ometu, se nahaja določena količina vlage = vode, in obče znano naj bi bilo, kako voda reagira v mrazu… pomeni, da bi, s časom, lahko prišlo tudi do tega, da bi, na primer, omet popokal, da o reagiranju vodovodnih/radiatorskih cevi, napolnjenih z vodo, v primeru pre/hudega mraza, sploh ne govorim…), pa – če »mrtva stvar« ni imuna na delovanje »narave« ( = tudi vremenskih razmer), potemtakem bi bilo povsem nerazumsko pričakovati, da je neka imunost na vreme nekaj običajnega, »normalnega«, kadar govorimo o živetju (o vsem živem, živečem).

Telo je podobno stanovanju. Ima svoje zidove (koža), in ima svojo notranjost. In upoštevaje dejstvo, da pravila (principi, naravne zakonitosti) delujejo v vseh primerih ENAKO (voda z/moči, ogenj s/peče, s/kuri, toplota iz/suši… vse in karkoli, tisto pač, kar je omenjenemu izpostavljeno), je moč, zlahka, povzeti tudi to, da se tudi notranjost telesa ohlaja, da zmore dospeti tudi do podhladitve (do neposredne ogroženosti ali celo do prenehanja živetja), katere nobena »utrjenost« (»odpornost«) NE MORE preprečiti!

Pomisli, na primer, na to, da imaš v stanovanju (in pozimi, v najhujšem mrazu) vsa okna odprta, pomisli celo na povsem banalen primer, recimo, da je veter odnesel streho tvojemu bivališču, ti pa kuriš, v svoji peči, na veliko… da bi se ogrel!

Kakopak, edina (relativna) ogretost, katero dosežeš, je tista, ko sediš tik ob peči, in tista, ki nastane takrat, kadar trošiš lastno energijo, ko, denimo, sekaš drva, jih nosiš k peči in jih daješ vanjo (torej energija, ki nastaja zaradi tvojih aktivnosti, tvojega gibanja, in ki zmore – vsaj kolikor toliko – delovati le v primeru, da ji preprečiš izgubljati-se-»v prazno«, da si, potemtakem – ustrezno oblečen)! A v hipu, ko bo peč ugasnila, in v hipu, ko ne boš trošil lastne energije (ko se boš umiril), takrat ti običajna oblačila, četudi zimska, ne bodo kaj prida v pomoč, takrat bo tudi skozi nje mraz, slej ko prej, prodrl. Kar, z drugimi besedami, pomeni to, da peč tvojega telesa NE zmore kljubovati vremenskim razmeram!

Glede na to, da so značilnost vrste, sleherne, tisto, kar opredeljuje tudi vsako posamičnost (ki v neko konkretno vrsto sodi), je moč ugotoviti, da to, kar velja za (listnata) drevesa velja za VSAKO listnato drevo (in vsako pred zimo odvrže liste, preneha z rastjo, spravi na minimum svoje sokove… se poda v hibernacijo)… to, kar velja za pajka, velja za vse pajke… to, kar velja za v-oblačenje-navajeno-dvonogo-bitje, velja za vsako takšno posamičnost! Kakopak takrat, kadar se ta posamičnost znajde v okoliščinah, katere terjajo prilagajanje (če sem v času – tukajšnje – zime nekje na drugem koncu sveta, torej sredi poletja, takrat me v kopalkah ne bo prav nič zeblo).

Vse te besede sem spisal izključno zaradi tega, da bi skušal pojasniti, da tudi ne vem kakšna »utrjenost« oz. »odpornost« ne more mimo zakonitosti, da le-te (torej tudi mraz in njegove posledice), in v/s času(om) svojega trajanja neizogibno delujejo na vsako zadevo oz. posamičnost enako – hladijo, ohlajajo in PODHLAJAJO!

Ne, nikakor ni ne običajno, ne normalno, ne posledica utrjenosti (odpornosti) to, da posamezniki zmorejo v zimskem času hoditi bosi, goli! Po drugi strani pa…

Obstajata dva možna razloga (vzroka) takšnega izkazovanja, in oba sta povezana z možgani, konkretneje z njih delovanjem!

Kaj so možgani? So OSREDNJI, NAJPOMEMBNEJŠI del (organ) slehernega živetja (katero je, kakopak, z njimi »opremljeno)! So »računalnik«, ki skrbi dobesedno za vse, tako za vse tisto, iz česar smo sestavljeni, kakor za vse tisto, s čemer se izkazujemo!

Res je, imamo senzorje, s pomočjo katerih ugotavljamo zunanje vplive, senzorje, s pomočjo katerih zmoremo okušati, slišati, otipati, videti, vonjati, vendar – ti senzorji so zgolj »napravice«, ki so zmožne zaznavati okoliščine, s katerimi se soočamo, a same po sebi, te »napravice« niso – prav nič vredne! Senzorji so namreč zgolj nekakšni »podajalci« informacij, s temi informacijami pa ne bi bilo ničesar početi, v kolikor ne bi, nekje, obstajal tudi »računalnik«, in v njem ustrezen(ni) »program(i)«… ki bi, na temelju taistih informacij, pridobljenih s strani senzorjev, ne bile uporabne, si z njimi ne bi mogli v ničemer pomagati. In ta »računalnik« ( = možgani), s svojimi »programi« ( = miselnimi procesi, vrstami – različnih, od vrst odvisnih – mišljenja), vse te informacije najprej ugotovi, jih nato tudi obdela, posledično pa – sproži ustrezen odziv (ustrezno reagiranje) na ugotovljeno!

Tudi senzorje za bolečino premoremo, kakor tudi tiste za toplo-vroče-mrzlo-ledeno. Naj bodo še tako delujoči (in praviloma so, delujoči, vselej in nenehno!), njih informacije NE bodo upoštevane v primeru, da se znajdeš pod narkozo! Kirurg lahko reže po tebi, in vate, pa ne boš mignil, in tega, miganja, ne boš izkazoval radi tega, ker bi bilo s tvojimi »bolečinskimi senzorji« nekaj narobe, pač pa zaradi tega, ker je narkoza – kemična preprečitev zmožnosti možganov za to, da sprejmejo informacijo o bolečini! In če informacije NE sprejmejo, potem je tudi NE obdelajo, potem tudi NE sprožijo ustreznega (okoliščinam primerno) reagiranja!

Da, pri narkozi gre za to, da ti s kemičnim sredstvom odvzamejo zmožnost zaznavanja (vsega) zunanjega, in zmožnost zaznavanja ( = zavedanja) samega sebe. In kadar DODAJAŠ neko kemično sredstvo v nekaj (denimo v organizem), takrat NEIZOGIBNO vplivaš tudi na samo zasnovanost organizma, takrat SPREMINJAŠ bio-kemična razmerja (potemtakem tudi procese) v taistem organizmu, takrat povzročiš določena stanja, ki so DRUGAČNA od stanj, ki so sicer običajna (»normalna«) za ta organizem!

Da, »zrušitev« bio-kemičnih razmerij (procesov) zmore pogojevati »odpornost na mraz«, in kadar je takšna »odpornost« trajna, takrat, pač, z delovanjem organizma ni vse tako, kot bi (v odnosu do njegove zasnovanosti) moralo biti, pa taisti organizem (možgani) sploh NE zaznavajo konkretnih razmer v okolju, potemtakem ne delujejo (svoji zasnovanosti) »normalno«, potemtakem te ne morejo tudi ščititi (če ne zaznam nevarnosti, potem se niti ne pripravljam na obrambo, kaj šele, da bi se dejansko tudi branil)!

Ko bi ves zapis skrajšal, potem bi lahko zapisal: mehanska (in trajna) okvara (v možganih) = »odpornost« poletno-oblečenih-v-zimskem-času, in bi to okvaro označil kot ENEGA IZMED DVEH MOŽNIH VZROKOV konkretnega izkazovanja.

In kaj je, potemtakem, drug (možen) razlog (vzrok) tega, da razgaljenost ne čuti delovanja zime? Takole pojasnim, kar s praktičnim (in doživetim, ter ozdravljenim) primerom…

S terapijo sem zdravil (in ozdravil = odpravil vse okvare, ki so pogojevale določena, in – po vrsti – za običajno/st »nenormalna« stanja) obolelost, ki se je izkazovala tudi v tem, da obolela oseba – ni zaznavala toplote (vem, toplota je popolno nasprotje mrzlosti, vendar kadar govorimo o principih  nekega delovanja, takrat govorimo o naravnih zakonitostih, pa pravila veljajo za vse – in povsod – enako, pa – VSE, KAR JE V NASPROTJU Z NARAVNO ZASNOVANOSTJO /in v nasprotju je tudi NEzaznavanje vremenskih razmer, tudi temperature, ne glede na to ali je »pozitivna« ali »negativna«/, je nepravilno, napačno)!

Do tega, da je uspela ugotoviti posledice delovanja toplote (celo vrelosti) je dospela posredno – ko je prijemala (brez zaščitnih rokavic) vrele posode, in jih prestavljala, s štedilnika, je na prstih in dlaneh zaznala ( = videla) opekline (mehurje, kasneje odprte rane, značilne za opekline najhujše vrste)… ter se šele na osnovi tega videnega NAUČILA uporabljati zaščitne rokavice. Pomeni, preprosto, da je bila ta oseba NEDOVZETNA v odnosu do vrelega, obenem pa jo je taista vrelost ogrozila (ji je povzročila opekline). Pomeni, če nadaljujem, da so bili možgani nedovzetni za konkretno okoliščino (v kolikor bi bili dovzetni, potem bi telo takoj odreagiralo, ob stiku z vrelim, in do hujših opeklin sploh ne bi prišlo!), medtem ko je bilo telo še kako dovzetno (ko ne bi bilo, ne bi zaznalo posledic = opeklin)!

Bi se dalo sklepati (tudi) o tem, da so bila, zavoljo psihične okvare, porušena tudi bio-kemična razmerja (ravnovesje, značilno za samo – in konkretno – zasnovanost), v možganih obolele osebe?

Vsekakor, kajti samo neko »prepričanje« ( = zavzemanje določenega stališča) zagotovo ne zmore biti močnejše od tistega, kar je »narava« opredelila, potemtakem ne more biti močnejše od samega (naravnega) delovanja oz. odzivanja (če meniš, da temu ni tako, potem se skušaj prepričat v to, da zmoreš, brez pripomočkov, zdržati pod vodno gladino uro, dve, morda več, in – obilo uspeha pri izvedbi preizkusa (moči tvojega prepričanja)!

Po vsej verjetnosti (priznam, s konkretnim se nikoli nisem ukvarjal, pa ne zmorem nekih – dokončnih – sodb dajati) gre za nekaj podobnega tudi pri tisti »hoji po žerjavici«, čeprav – me zanimajo posledice, v primeru, da bi se GOLORIT na taisto žerjavico usedel – koža na zadnjici je, vsekakor, manj odporna (manj utrjena), kot tista na podplatih, pa me zares zanima, če bi tudi v takem primeru zmagala »moč volje«… ali pa bi se, in to ekspresno, ter z opečeno ritjo, izstrelil (i)z žerjavice?!

Kakorkoli že, da, tudi psihična okvara (torej, SPET, zadeva, ki se dogaja v možganih) je možen (potemtakem drug) razlog = vzrok »odpornosti« na mraz (ali toploto, vseeno)! In to zmorem, z gotovostjo, trditi zaradi tega, ker – ko sem odpravil »psihičen krč« (ne vem sicer, kako temu stanju pravi stroka, a jaz ga tako imenujem), takrat je SAMODEJNO in v trenutku odpadla tudi nedovzetnost za vrelo (ponovno je zaživelo zaznavanje tako toplega in vročega, dočim je tudi zaznavanje hladnega zapopadlo povsem drugačne, »normalnejše« oblike). Potemtakem, in če ponovim (že) uvodoma zapisano…

DA, gre za povsem NORMALNO izkazovanje v odnosu do konkretnih okoliščin (vsako izkazovanje je zgolj POSLEDICA nečesa, in ta »nekaj« pogojuje oz. opredeljuje vse ostalo, torej tudi izkazovanje – v bistvu samega sebe!!!) oz. do stanja, povzročenega bodisi zaradi mehanske, bodisi psihične okvarjenosti.

Ne vem, morda sem preveč zapisoval, morda premalo, a upam, da zmore zapis, vsaj tu in tam, učakati razumevanje. V nasprotnem je (bilo) škoda časa, potrebnega zanj.