Razumevanje...

Pregovarjati se z neumnostjo, pojasnjevati ji, učiti jo razumevati... je jalovo početje, ki se v svojih trajnejših podobah izkazuje kot slaboumno ravnanje!

Razumevanja se NE da (na)učiti. Zmožnost razumevati je namreč (naravna) danost, pa tam, kjer obstaja, deluje, in obratno - kjer te danosti ni, tam je nič ne more vzbuditi.

Obstajata dva razloga NErazumevanja. Prvi je (naravna) zasnovanost, izkazovana v podobah nagonskih bitij. Prav zaradi nezmožnosti razumevanja celotnih sklopov, se ta(kšna) bitja izkazujejo nagonsko in v neposredni odvisnosti od okoliščin. Drug razlog je psihična okvara, torej delna (ali pa, v najhujših primerih, celovita) okrnjenost umskih zmožnosti. Takšna (delna ali celovita) nezmožnost razumevanja je možna pri sicer razumsko zasnovanih posameznikih, pri katerih je okolju uspelo svoje zapovedi vsiliti (v osnovi razumsko delujočemu) posamezniku na način, da podzavest prevzame odločujočo vlogo v odnosu do zavestnega dela. Pravzaprav kar zasede njegovo mesto, s čemer naučeno izpodrine (ne)razumljeno. In je, ta, druga podoba NErazumevanja stanje, ki je (v kolikor okvara ni popolna oz. celovita) ozdravljivo.

Možgani so tisto bistvo slehernega na mišljenju zasnovanega bitja. Nad njimi ničesar ni, in še najmanj (lastna) volja po (ne)razumeti! Zaradi tega je le od njihove zasnovanosti odvisno to, kako zmorejo delovati, in se izkazovati - nagonsko ali razumsko. Kako pa se dejansko izkazujejo - to pa je odvisno predvsem od tega ali jim je dovoljeno (ali pa ni) funkcionirati na način, za katerega so narejeni. In je to dejstvo zelo lepo razvidno pri vseh tistih posameznikih, ki so se, na kateremkoli področju, izkazali kot “nekaj posebnega”, kot tisti, ki ugotavljajo oz. vnašajo spremembe ( = nekaj novega) - vsi obstajajo kot delček NEobčega, nekje na samem robu t. im. družbene vsakdanjosti, in v podobah, ki so povsem drugačne od običajnih.

Psa, mačka, kravo... zmoreš naučiti določenih ravnanj, in ga(jo/jih) zmoreš tudi pripeljati do tega, da se bo(do) v okoliščinah, za katere je(so) naučen(a/i) izkazoval(a/i) naučenosti ustrezno. Vendar bo ta naučenost popustila v istem trenutku, v katerem bo neka “višja sila” posegla v okoliščine na način, da le-te ne bodo več veljale oziroma bodo nastopila stanja, v okviru katerih bo občutek lastne ogroženosti izpodrinil “naučenost v okviru nekega reda”. In to velja za vsa nagonska bitja, potemtakem tudi za človejake!

Da zmorem razumeti, moram poznati vsebino (razumevanja), moram vedeti o tistem, kar naj bi razumel. In v svetu, v katerem se dogodki nenehno ponavljajo... v svetu, v katerem se eni in isti dogodki nenehno odvijajo (in so - prek sredstev obveščanja - informacije o njih dostopne na slednjem koraku!)... v svetu, v katerem se (celo v podobah javnega, torej vsesplošnega “izobraževanja”) o (tudi najbolj perečih) vsebinah “učijo”... v takšnem svetu NI moč govoriti o odsotnosti informacij, o odsotnosti možnosti spoznavanja nekih povsem vsakdanjih vsebin, pa je lahko le NEzmožnost razumevanja tisti razlog, zaradi katerih “se ničesar ne naučimo in nenehno ponavljamo (ene in iste) napake”! Kajti...

Premalo je “razumeti” posamičnost, katerokoli, v kolikor sočasno ne obstaja zmožnost povezovanja razumevanja posamičnosti v - razumevanje celote (nekih sklopov, iz katerih je sestavljeno vse, kar obstaja, potemtakem tudi t. im. družbena dogajanja)! Takšno “razumevanje” namreč vodi do črno-belih podob, do tistega ali-ali, pa je moč konkretnost “razumevati” bodisi kot nekaj slabega (nepravilnega), bodisi kot nekaj dobrega (pravilnega), čeprav so VSE stvari na tem svetu sestavljene iz (medsebojno) nasprotujočih si silnic (od kvarka naprej je vsaka posamičnost seštevek negativnih in pozitivnih delcev)!

Učenje je prisotno odkar obstaja življenje. Resda se izkazuje v številnih in predvsem različnih oblikah, a je. In bi doslej že zdavnaj moralo zadovoljiti pričakovanja (v smislu razumevanja), ko bi imelo možnost “trkati na vrata razumevanja”! Tako pa...

Le čemu obstaja tista, da se “glava MORA zaleteti v zid, da ugotovi, da obstaja še kaj tršega (od nje)”?!