1.
Umeščanje na družbene lestvice
EDINI
način, na katerega zmore nagonsko bitje (ki je NEtvorno, ki zmore le po formi/zunanjosti
»presojati«) ustvarjati lastno »vrednost«, je – posedovanje (imeti v lasti)
materialnih dobrin!
Kakor
srake, ki zbirajo svetleče se predmete, tako vsa nagonska bitja, tudi
človejaki, težijo k temu, da bi se (napram ostalim) izkazovali z nekimi
otipljivostmi – od avtomobilov, telefonov, oblačil, prek denarja, do določenih
potrdil, s katerimi izpričujejo bodisi svojo »izobraženost«, bodisi svojo
umeščenost, nekje v skupnosti. Z drugimi besedami – nagonsko bitje potrebuje
imeti »boljše« (kot ostali) in »več« (kot ostali), ker si s tem »boljše« in »več«
ustvarja določeno »veljavo« (ostali mu zavidajo = pomeni: tudi sami bi
imeli, ko bi zmogli imeti… ker ima, kar ostali nimajo = zmožen ustvarjati, vsaj
bolje, in več, od ostalih… ker mu drugi zavidajo, ker ga zaradi imetja
tozadevno »spoštujejo« = doseže zadovoljstvo nad samim seboj, in to doseže prek
stvari, katere ima, in ker jih ima – pri čemer sam način doseganja, četudi je NEetičen,
ni pomemben).
Ker v
skupnosti VEDNO obstajajo tisti, ki imajo »več« in »bolje«, zaradi tega NENEHNO
obstajajo tudi vsi ostali, ki si, takisto, ta »več« in »bolje« želijo! Zaradi
tega, ne nazadnje, obstaja – potrošništvo!
2.
Kako priti do lastne »veljave«?
Ker
nagonska (NErazumska) bitja objektivno NISO zmožna izkazovati se uspešno, v
svetu človeka ( = razuma), se izkazujejo na vse možne načine, in po principih
boja za obstanek. Zmagujejo spretnejši (v prepričevanju, v zvezah, v
pridobivanju, v izogibanju plačila obveznosti do skupnosti, v prerivanju…) in
močnejši (v katerikoli obliki nagonskega pojmovanja moči, pa naj gre za samo
imetje – s katerim, mimogrede, lahko kupujejo tudi naklonjenost nekih drugih,
ali, denimo, za položaj, s katerega lahko tako kupujejo ostale, kakor jih
ustrahujejo in si, s tem, dodatno pridobivajo tako pravice, kakor možnosti
lastnega »napredovanja«).
Ker v
boju za obstanek zmagujejo le redki (pomeni, da v nagonskem svetu v nobenem
primeru NE more biti enakosti, niti v izhodiščnih položajih, kaj šele v
izkazovanjih in razvrstitvah!)… ker nagonska bitja POTREBUJEJO imeti materialne
dobrine, je potrošništvo (prekomerno zadovoljevanje potreb, s poudarkom na potrebi
po »biti najmanj tak, kakršni so ostali, a raje vrednejši oziroma pomembnejši«)
NEIZOGIBNO stanje SLEHERNE nagonsko delujoče (vrednujoče) skupnosti, pri čemer –
če želim omogočiti stanje, v okviru katerega bodo vsi (načeloma vsaj) lahko
dosegli imetje neke dobrine, potem moram to dobrino cenovno približati nekemu
povprečnežu (ki ni tako spreten in močan, kot so neki redki, ki zavoljo tega ne
prisluži toliko denarja, kot ga neki redki, pa nima takšne kupne moči, kot jo
imajo neki redki), da bo le-ta do želenega lahko tudi dospel. Zdaj pa takole…
Vse
tvari (surovine), vsi energenti (vsi viri za pridobivanje energij, katere
potrebujemo v vsakdanjem življenju) obstajajo v omejenih količinah (ko bo nafte
zmanjkalo, je – ne bo več!), in pri vsem, kar obstaja v omejenih količinah
(ter zlasti takrat, kadar so količine MANJŠE od potreb/zahtev tržišča) ima
tisti, ki s takšno zadevo razpolaga (jo ima v lasti, jo proizvaja in posreduje v
prodajo), v rokah tudi – moč oblikovanja cene, po kateri bo to, kar ima,
oddal nekomu drugemu = prodal. Pomeni, da se je moč pri surovinah in
energentih zelo malo pogajati glede cene, pomeni, posledično, da pri teh
zadevah proizvajalec (ki MORA kupiti po cenah, veljavnih na tržišču) nima nekih
možnosti (vidnejšega) prihranka, po vprašanju stroškov proizvajanja. Če
potrebuje tono nečesa, mora kupiti tono taistega (po ceni, na katero nima
vpliva). Vendar…
Ker je
ustvarjanje dobička (da, tudi »kapitalist« ali zgolj običajen obrtnik si, s
prisluženim, ustvarja lastno »vrednost« oz. »veljavo«) možno le takrat, kadar
so stroški (vsi, tako neposredni, kakor tudi posredni… torej vključujoč tudi
tisti del, ki gre državi) nižji od vrednosti, dobljene ob prodaji proizvedenega…
ker si vsako nagonsko bitje (torej tudi »kapitalist« in običajen obrtnik)
VSELEJ želi imeti tista »še boljše« in »še več«, se poda k iskanju načina –
nižanja stroškov. In v tem iskanju tudi najde rešitev…
Prvi
način je v sami tehnologiji.
Že res,
da sodobnejše (kompleksnejše) naprave omogočajo večji izkoristek časa, res je,
da omogočajo povečanje količine proizvedenega (upoštevaje oboje, in posledično,
zagotovijo nižji strošek proizvoda na enoto, posamezen izdelek)… in je res tudi
to, da omogočajo manjše število zaposlenih (ob tem, da je strošek dela med
NAJVIŠJIMI stroški v nekem proizvajanju, ne kaže zanemariti dejstva, da so
roboti krepko bolj zanesljivi, po vprašanju izdelave
med-seboj-enakih-si-proizvodov, da roboti ne vedo, kaj je to dodatek za
prehrano, kaj je dodatek za delovno dobo, kaj je nadomestilo stroškov prevoza
na delovno mesto, kaj sta božičnica in regres… roboti ne gredo niti na vikend,
kaj šele na dopust in bolniško… robotom je vseeno, ali delajo ponoči, ob
nedeljah in praznikih, ali le dopoldan – ne terjajo ne dodatka za izmensko
delo, ne dodatnega plačila za nestandardne-ure…)… in je res, da so, z
ekološkega vidika, bolj »čiste« (a so to SAMO zaradi zahtev zakonodajalcev, in
še zdaleč ne bi bile, ko bi o njih ne/čistosti odločali njih lastniki – bolj kot
je naprava »zapletena«, kompleksna, po višji ceni jo moram nabaviti, več me
stane njeno vzdrževanje in sama uporaba!)… vendar je res tudi to, da moraš biti
(finančno, potemtakem tudi v vseh ostalih pogledih) zmožen takšno napravo –
kupiti (in jo kupiš na sebi neljub način, tako, da zmanjšaš dobiček oz.
količino denarja, s katerim, načeloma, razpolagaš). Z drugimi besedami…
Vsakdo,
ki ni finančno zmožen vlagati v ekološko-nesporno-tehnologijo, je obsojen na
to, da bo bodisi ukinil proizvodnjo, bodisi da jo bo še naprej izvajal, a z
uporabo – ekološko spornih naprav! Vendar…
Če se
grem, na eni strani, potrošništvo (želim cenene proizvode, da jih bo vsakdo
lahko kupoval), in če, po drugi strani, tudi sam potrebujem lastno »veljavo«
(več kot bom imel, bolj bom »vreden«), posledično v večanje dobička (s katerim
bom to, lastno »vrednost«, kupil), potem sem prisiljen v nižanje cene, potem
sem prisiljen v to, da proizvajam s staro tehnologijo, potem sem prisiljen
imeti potrebno število zaposlenih, da bodo delali s to staro tehnologijo… potem
tudi pogledam, če se da kje komu še dodatno delo naložiti na pleča (mu malodane
iztisniti vse življenjske sokove, v času trajanja njegove delovne obveznosti)…
če se da povečati čas delovne obveznosti, izničiti razlike med običajnim
delovnikom in nedeljskim, prazničnim, nočnim delom… in pogledam, posledično,
koliko je tistih, katerim rečem »hvala, ne potrebujem te več«! Kakopak, plače
zaposlenih, ob vsem naštetem (in zahvaljujoč temu), držim na najnižji možni
ravni (razen v posamičnih primerih oz, takrat, kadar mi je nek posameznik več
vreden, ker mi neposredno pomaga pri uresničevanju mojih načrtov = ustvariti
več, zaslužiti več, s čim manjšimi stroški).
Da je »pogoltnost«
značilnost zgolj »kapitalistov« in obrtnikov NI RES! Poglej kmeta – uporablja kemična
sredstva (škropiva), da bi dosegel boljše rezultate, kot so tisti, katere je
dosegal »nekoč«… ko je moral ROČNO pleti, kositi, sejati… ko je moral ČAKATI
krepko dlje, na to, da se bo krava poredila, kot čaka danes, ko jo pita (tudi) s
kemijo… in jih uporablja zato, ker – želi v krajšem času priti do več
(ja, tudi kmet je »vrednejši«, v očeh bebavosti, če si lahko »ta pametn telefon
prvoš«!)
Pa ti,
ti ne gledaš na to, kako boš čim-ceneje-skoz-prišel, da bo TEBI več ostalo…
dočim si slabe volje, na drugi strani, radi tega, ker tako tudi tvoj
delodajalec gleda, pa ti odmerja plačo/pokojnino, za katero si prepričan, da
je, ZATE, premajhna?!
3.
Povzetek
Hiperprodukcija
in potrošništvo, na eni strani, ter ekologija na drugi, preprosto, NE GREDO
SKUPAJ!
Hitro-rastoče-in-po-izgledu-lepo
(sadje, meso) NE MORE biti »bio«, in to še zlasti NE MORE biti v svetu, v
katerem je navajeno na to, da – nima (več) niti svoje osnovne odpornosti (pač
pa mu le kemična sredstva omogočajo, to odpornost).
Hitro-rastočega
NE MORE biti brez dodatkov (narava sama je poskrbela za drugačen tempo rasti).
Za
vsako zadevo, ki jo uporabljaš v vsakdanjem življenju (in jih zvečine
uporabljaš brez neke dejanske potrebe!), je NUJEN poseg v naravo, je nujno
njeno krnjenje oz. uničevanje! Čeprav…
Če
bolje pomisliš – mar ni obstoječ svet povsem »eko« in »bio«, povsem »normalen«
in »naraven«? Le kaj počne žival, v taisti naravi, kot to, da žre (dokler ne
požre) in serje?!
Ni komentarjev:
Objavite komentar