Religija
je (žal le v svojem izhodišču, NE pa tudi v izvajanju!) želja po tem
(ali pa poskus, če ti je tako ljubše), da bi »hudič hodil po božjih poteh.«
Čemu v izhodišču? Ker jo je zasnoval človek (v želji po tem, da bi se absolutna
večina izboljšala). Čemu kasneje ne? Ker jo v absolutni večini prakticirajo
človejaki, križanci med človekom in človečnjakom (bolj kot termin »človečnjak«
bi ustrezal termin »opičjak«, saj gre za bitja, ki so navzven, po telesu,
podobna človeku, po umsko-čustvenih značilnostih, posledično tudi zmožnostih,
pa so zgolj nagonska bitja, potemtakem je zanje značilna temeljna lastnost,
katero srečujemo v celotnem živalskem svetu).
Poglejmo,
s katerimi lastnostmi sta opredeljena »bog« in »hudič«, vsebini, ki sicer obstajata,
le da NE obstajata v podobah, v kakršnih jih »razumevajo« v-boga-verujoči.
Za »boga«
velja, da je moder ( = umen, razumen), pošten ( = etičen, potemtakem
tudi načelen), dober ( = uvideven, nesebičen, darežljiv), da »vse
vidi in o vsem ve« ( = da dejansko pozna »svoj svet«, svet, katerega »je
ustvaril«).
Za »hudiča«
velja, da je zvit ( = pretkan, dvoličen, zahrbten), potemtakem NEpošten ( =
sledi izključno svojim interesom, ne da bi, pri tem, izbiral sredstva in
načine), NEdober (če nekomu slabo počenjaš, potem zagotovo ne moreš biti
dober). In tudi on »vse vidi in o vsem ve« (le da to izkazuje »po hudičevo«).
Če sem
se zmotil, pri opisu, me, prosim, popravi! Pravzaprav me lahko popraviš
kjerkoli, in kadarkoli, v kolikor razpolagaš z ustreznimi argumenti, kakopak
(in ne zgolj s prepričanji oz. njih izkazovanji, s trditvami).
Poglejmo,
v nadaljevanju, značilnosti tega, čemur pravimo – človeštvo! Značilnosti, ki so
(v vseh svojih podobah oz. različnostih) vidne vsakemu človeku ( =
vsakemu razumsko zasnovanemu bitju)!
»Človeštvo« (absolutna večina
po-dveh-nogah-hodečih-in-v-oblačila-odevajočih-se) je sestavljeno iz
človejakov. Iz nagonskih bitij ( = NErazumskih), katerim je (kakor vsemu
živalskemu svetu) dana le tista vrsta mišljenja, katero imenujemo kot
konkretno, praktično mišljenje. Gre za tisto temeljno, osnovno podobo
mišljenja (ki je sicer dana tudi človeku-razumskemu bitju), tisto povsem
enostavno, ki zmore procesirati le neposredne vzročno-posledične povezave,
in zmore v tem procesiranju upoštevati izključno tiste informacije, do
katerih se dokoplje na osnovi čutnega zaznavanja ( = »svet je kakršnega
vidim, slišim, vonjam, tipam, okušam«). Obenem taista bitja ne razpolagajo z
enovito zavestjo (potemtakem tudi ne s celovito), oziroma, drugače
povedano, ta bitja niso zmožna sočasnega zavedanja več različnih informacij
o enih in istih vsebinah! In prav zaradi tega se izkazujejo v svojih
nagonskih podobah, po pogojnem refleksu (zaradi česar jim pripisujejo »dvoličnost«,
»hinavščino«).
Nadaljujmo…
Kadar
si nagonsko bitje, takrat NE moreš DEJANSKO biti (tudi) razumno (modro) bitje
(četudi te naučijo razumno ravnati, vendar tako ravnaš, če že, izključno
znotraj okoliščin, za katere si se ravnati na/učil!), potemtakem tudi ne
DEJANSKO pošteno (čeprav se lahko kot takšno, domnevno, resda, izkazuješ,
bodisi v odsotnosti priložnosti za biti-takšen-kakršen-zares-si, bodi zaradi
strahu pred posledicami oz. kaznijo!), DEJANSKO dobro (čeprav se lahko kot takšen
izkazuješ, bodisi zaradi nekih vzorcev v okolju in tistega
kaj-bodo-drugi-rekli, bodisi iz strahu pred biti-nedober!), vedoče (pa
čeprav je znano, da neumnost vselej meni, da ve, vse in o vsem, in čeprav se
zmoreš naučiti tistega, česar se zmore naučiti vsaka razvitejša žival –
ponavljanja naučenega!)! In kadar si nagonsko bitje, takrat si to zaradi
svoje (naravne, biološke) zasnovanosti, ne pa zaradi neke (svoje) volje, pomeni,
da NE moreš izbirati lastnih ravnanj, pač pa, preprosto – si, kar in kakršen si!
Ter vsekakor tak, da si, s svojimi lastnostmi (značilnostmi) povsem v nasprotju
z »bogom«, ter enak »hudiču«!
Človek-razumno bitje. Zanj je značilno, da (poleg
zmožnosti konkretnega, praktičnega, enostavnega mišljenja) »razpolaga« tudi s kompleksnim
oz. celovitim mišljenjem ter z zmožnostjo abstraktnega mišljenja (ki JE – ob enovitem
oz. celovitem zavedanju - PREDPOGOJ RAZUMA!)! Je moder ( = umen, razumen).
Ko ne bi bil, ne bi zmogel razumevati naravno-družbenih pojavov (potemtakem
tudi naravno-družbenih zakonitosti). Je pošten ( = etičen, načelen). Ko ne bi
bil, ne bi začutil potrebe po tem, da »izmisli« etična pravila. Ko ne bi bil,
ne bi mogel biti (kot redek v celotni dvonožni populacije) prepoznaven z »enim
samim svojim obrazom«. Je dober ( = uvideven, nesebičen, darežljiv). Ko ne bi
bil, ne bi lastnega življenja izpostavljal, zanemarjal, celo tvegal za to, da
bo v nek obči prid deloval (pomisli samo na življenja določenih stradajočih,
preganjajočih… znanstvenikov, umetnikov, ki so – zavestno – zanemarili lastne
materialne potrebe, in živeli za svoje delo!). Človek tudi – »vse« ve! Kakopak,
ob tem je potrebno upoštevati to, da posameznik NE more vedeti vsega, pač pa to
zmore seštevek teh posameznikov ( = ljudje kot celota), in to, da človek ve o
tistem, kar je uspel spoznavati, prepoznati, ugotoviti, potemtakem o tistem,
čemur, preprosto, pravimo »odkritja znanosti«.
Na
temelju zapisanega je moč ugotoviti, da človek hodi v korak z »bogom«, in da
je nasprotje »hudiča«. Pravzaprav bi se dalo sklepati tudi o tem, da človek
»boga« sploh ne potrebuje, vsaj ne v podobi nekega značajskega vzornika!
Kakopak…
Za
razumsko zasnovano bitje je temeljna značilnost ta, da SLEDI RAZUMU, da
MORA ( = potrebuje) ugotavljati, da MORA preverjati, da MORA (samostojno)
dospevati do odkritja tistih informacij, katerim ne zaupa (ker mu razum NE
dovoljuje zgolj brezpogojno »verjeti«!), potemtakem NE (z)more kar tako,
nekritično, sprejemati razlag, obče veljavnih razlag, izkazujočih se v podobah »resnic«
( = tistega »vedenja«, tistega »poznavanja«, do katerega se NIHČE ni mogel
neposredno dokopati, katerega malodane vsakdo izkazuje na drugačen, sebi
svojstven način – mar ni zanimivo, to, da o sladkem vsi vemo, da je sladko,
medtem ko o »bogovih« obstaja toliko različnih »vedenj«… da bi se dalo
pomisliti o tem, da jih je bodisi več, teh »bogov«, ali pa o tem, da NE
obstaja dejstvo, eno samo, na temelju katerega bi tisti, ki bi ga poznal,
ostale prepričal v pravilnost svojega »poznavanja«!). Vendar…
Vendar
so tudi med razumsko zasnovanimi tisti, ki verujejo (tudi v »boga«). Čemu?
Odgovor
je povsem preprost: zaradi delovanja (absolutno večinskega) okolja! Zaradi
ZDRESIRANOSTI (NE vzgoje, kajti vzgoja je oblikovanje SUVERENEGA, tako po
mišljenju, kakor, posledično, ravnanju, bitja!) v verovanje, zaradi tega,
ker je psiha čudna zadeva (pa nikarte dobesedno jemati, je dokaj razumljivo
njeno delovanje, kadar ga, seveda, zmoreš razumevati!), zadeva, ki zmore prilagoditi
( = spremeniti) svojega »lastnika« na način, da se ta nauči drugače misliti,
posledično tudi ravnati, kot bi mislil in ravnal v primeru, da bi imel možnost svobodne
izbire! In če ga nauči v to (svojega »lastnika«), da postane drugačen, kot
bi zares bil (kot zares, v svoji osnovi, v svojem jedru JE!) v primeru,
da ga ne bi zdresirali ( = po umskem, mišljenjskem vprašanju – vsaj delno – »ubili«!)…
mu je, s tem, povzročena PSIHIČNA
OKVARA (so ga naredili, na konkretnem, ali pa na več področjih, za
razumsko NEZMOŽNEGA)!!!
Da,
človek-razumsko bitje je podoben »bogu« in, aleluja, celo pojavi se v vlogi »boga«,
takrat…
Takrat,
kadar veš, da je, desettisočletja nazaj, občeval s človečnjakom (sem zapisal,
mar ne, da bi izraz opičjak bolj ustrezal?!) in taistemu človečnjaku omogočil »preobrazbo«
v človejaka – človeku (po telesu) podobno, a (še vedno) nagonsko, NErazumsko
bitje!
Torej,
in na osnovi zapisanega – kdaj bo »bog« bolj upoštevan? Kdaj bo svet,
posledično, umen, dober, pošten?
Kar
zadeva človeka, bi lahko bil, od nekdaj in tudi danes. Kar zadeva človejaka pa –
kaj meniš, kdaj se bo mravlja začela potapljati v morske globine?!
Ni komentarjev:
Objavite komentar