Zakaj spreminjanje »družbenega sistema« NIČESAR NE REŠUJE?!

»Človeštvo« se izkazuje natanko tako, kot se izkazuje – žogica za namizni tenis! Zdaj v to, potem v drugo smer, in tako nenehoma. Poiščimo razloge (vzroke) takšnega izkazovanja…

Najprej obudimo spomin na »samoupravni socializem« (pa tudi, če ne bi bil »samoupraven«), v katerem smo živeli, ter primerjajmo ta »socializem« z današnjim stanjem, z »demokratičnim kapitalizmom«!

V preteklosti smo imeli predsednika (kasneje predsedstvo), ki je predstavljal najvišji organ države, ki je taisto državo predstavljal navzven, ki je bil (vsaj v vojnem stanju) vrhovni poveljnik vojske. In je imel tudi to pooblastilo, da je – razpustil skupščino.

Danes imamo natanko takšnega predsednika (govorim, kakopak, o opisu del in nalog, pristojnosti in odgovornosti, NE o konkretnih osebah, ki zasedajo predsedniška mesta!), pomeni, da po tem vprašanju – ni nobene razlike!

V preteklosti smo imeli vlado, kot najvišji organ odločanja v operativnem smislu. Ona je bila zadolžena (in pristojna, posledično tudi odgovorna) za načrtovanje državnega izkazovanja, za upravljanje (vodenje) taistega izkazovanja, in naj bi to počela v okviru zakonov ter naj bi, obenem, taiste zakone tudi ščitila.

Danes imamo natanko takšno vlado (velja ista opomba, kot v oklepaju pri predsedniku!), pomeni, da po tem vprašanju – ni nobene razlike!

V preteklosti smo imeli skupščino, kot zakonodajno telo (poslanci so odločali o zakonih in jih sprejemali), kot organ, ki je postavljal vlado (poslanci so odločali = potrjevali kandidate za posamezna in vsa ministrska mesta), kot organ, ki je potrjeval smernice vladne politike (poslanci so odločali o pomembnejših načrtih vlade, potrjevali so proračun), kot organ, ki je zmogel vlado razpustiti.

Danes imamo natanko takšno skupščino, s to razliko, da, danes, zanjo uporabljamo termin parlament. Potemtakem – po tem vprašanju ni (vsebinsko gledano) nobene razlike!

V preteklosti smo imeli »samoupravljanje« ( = soodločanje), ki se je, v okvirih zakonitega, izkazovalo takrat, kadar smo bili k temu izkazovanju poklicani (zanj povprašani), in se je izkazovalo tako, da so nam v soodločanje ponudili »rešitve« po sistemu ali-ali ( = črno-belo).

Danes imamo »demokracijo« ( = soodločanje), in tudi danes soodločamo izključno o tistem, kar nam v soodločanje ponudijo, in, prav tako, soodločamo po sistemu ali-ali. Potemtakem – ni nobene razlike!

V preteklosti smo imeli volitve, in na teh volitvah smo izbirali izključno med tistimi kandidati, katerim je oblast dovolila kandidirati.

Danes imamo volitve, in danes lahko kandidira vsakdo, pa naj je še tako bebast lolek.

Potemtakem je razlika le v tem, da danes – kandidira (ter so tudi izbrani) krepko več bebastih lolekov, kot jih je smelo kandidirati nekoč!

V preteklosti je bila temeljna pravica tista »družbena«, in je bila posameznikova odrinjena na stranski tir.

Danes je temeljna pravica posameznika, in je »družbena« na stranskem tiru.

Potemtakem je, po tem vprašanju, razlika, in je celo krepka: nekoč so gradili tovarne, vrtce, šole, zdravstvene (in kulturne, mladinske) domove… danes ugotavljajo njih nerentabilnost, in jih zapirajo.

V preteklosti so bili (v kasnejšem obdobju) redki, ki so bili bogati (napram občestvu).

Danes so redki, ki so bogati (po istem merilu).

Potemtakem – po tem vprašanju ni nobene razlike (če zanemarim, vsebinsko gledano nepomembno, razliko, ki se kaže v tem, da so danes bogati neki drugi, in le redki iz preteklosti).

Ob vsej tej, izvedeni, primerjavi, ne smemo pozabiti na stalnico, na neko objektivno (ne le družbeno, pač pa predvsem naravno) danost – na »ljudstvo«!

Le-to je natanko takšno, kakršno je bilo tako v predhodnem sistemu (in tudi stoletja, tisočletja nazaj), kakor bo v vseh prihodnjih, vse dotlej, dokler bo, pač, fizično obstajala vrsta, imenovana človejak!

Je nerazumsko… zaradi česar zmore sodelovati pri izgradnji družbe le takrat, kadar je vodeno (kadar mu je, na kakršenkoli že način, onemogočeno uveljavljanje lastne volje).

Zdaj pa k temeljnemu vprašanju, bolje k trditvi, zapisani v samem naslovu tega zapisa!

Verjameš, če zapišem, da je uspeh vsakega (družbenega) sistema odvisen od imetja, od tega, koliko materialnih dobrin ima POSAMEZNIK V LASTI?! Pojasnim…

Najprej se povprašajmo o tem, KAKO je zastavil socializem, potem pa tudi o tem, kako je bilo to zastavljeno izpeljano, kako se je odvijalo, vse do – ukinitve socializma!

Pred uvedbo socializma je bila skupnost sestavljena iz malo-tistih-ki-imajo-več-ali-veliko in iz absolutne-večine-tistih-ki-imajo-malo-ali-nič. In država je posegla v to stanje (tudi tam, kjer po etičnih načelih NE BI SMELA, ker je bilo imetje nekega posameznika pridobljeno = ustvarjeno na moralno dopustne načine!) in ga spremenila v stanje vsi-imamo-enako, bolje: v stanje vsakdo-ima-nekaj-malega. Kakopak, tudi takrat (na samem začetku) so bile razlike, pa so tisti »pri koritu« imeli nekoliko več tega vsakdo-ima-nekaj-malega, a je tako vedno, v vsakem sobivanju, ker – nagonska bitja so zgolj nagonska bitja, pri njih načelnost (etičnost) ne funkcionira samodejno!

S tem, ko je razlastila lastnike, in njih lastnino razdelila med »reveže«, je država sicer spravila v slabo voljo manjšino, a je obenem krepko razveselila absolutno večino, kajti – dotlej »revež« ni imel ničesar (razen svojih rok), s spremembo pa je dospel do nekega svojega imetja! Neposredno in tudi posredno (ne nazadnje, postal je »solastnik« tovarn in celotnega družbenega dobra!). In je to postal čez noč, brez tega, da bi moral izkazati vsaj zmožnost ustvarjanja-lastnine, kaj šele zmožnost odgovornega-ravnanja-z-lastnino!

Kdo ne bi bil navdušen, ko bi, kar tako, v dar, prejel nekaj, kar si je vse živetje želel… ko bi dobil (čeprav le navidezno) pravico (so)odločanja… ko bi videl, da se iz dneva v dan nekaj (novega) gradi (posledično tudi sam, kot »solastnik« družbenega dobra, postaja bogatejši, obenem pa zmore pridobivati – sebi – koristi, s pomočjo dejavnosti, katere izvajajo vrtci, šole, zdravstveni domovi…)… ko bi, zavoljo (vse)splošne gradnje (razvoja), dospel do zaposlitve (s tem tudi do plače, do kupne zmožnosti)?!

In je tako, na začetku, socializem dobesedno navduševal množice. In jih je navduševal toliko časa, dokler – je država rasla, dokler se je proizvodnja krepila, dokler je posameznik (posledično) svoje materialno stanje izboljševal!

Ko pa je to izboljševanje začelo stagnirati, medtem ko so bili, na drugi strani, posamezniki, ki so se uspešnejše izkazovali (pri tem za občost sploh NI POMEMBNO to, na kakšne načine so se izkazovali – lahko zgolj na obče, v okvirih boja za obstanek, ter, zelo, zelo, zelo redki v okvirih etičnega), in so, ti posamezniki, dospevali do (krepko) večjega premoženja, kot je bilo tisto v lasti nekega povprečneža, ja, takrat, ko so nastopile »socialne razlike«, takrat pa je bilo nedvomno jasno, da – socializem ne bo vzdržal! Mimogrede…

Tudi sicer (v primeru socialne enakosti) NE bi mogel zdržati, gledano z vidika ekonomije, ker NI (in ga nikoli ne bo, v nobenem sistemu) gospodarstva, ki bi zmoglo v nedogled tešiti (vselej rastočo) glad (po materialnih dobrinah) občestva!

Kakorkoli že, nezadovoljstvo, temelječe na socialni neenakosti, je pripeljalo tudi do vseh ostalih podob nezadovoljstva, pa tudi do nacionalno obarvanega razhajanja! Nasiti žival, daj ji tisto, kar potrebuje za ugodno živetje, in imel boš mir z njo.

Kakopak, zahvaljujoč medijem, zahvaljujoč spletu… so vse pogosteje (in redno) dospevale tudi informacije iz »tujine«. In, kakopak, vselej (po materialnem lačno) občestvo se ni primerjalo z »nerazvitim svetom« (pa da bi, posledično, ugotovilo tisti lahko-smo-srečni-mi-krepko-bolje-živimo), pač pa se je primerjalo z »razvitim«, pa še to nekorektno in necelovito, kajti – tudi v »razvitem« svetu obstajajo »reveži«, in kar veliko je takšnih, ki si morajo izposoditi denar, kadar želijo nek zahtevnejši zdravnikov poseg…

Da, občestvo se je primerjalo s tistimi »slavnimi«, in predvsem s tistimi »bogatimi« (igralci, pevci, športniki…), in prepričano v tisti (večen, a tako dejstvom NEustrezen) smo-pošteni-sposobni-pridni-delovni je ugotovilo (in »vedelo«), da zmore-več, da si-zasluži-več, da mu-pripada-več! Da je, pač, potrebno pljuniti na tisto prejšnje, in se podati v »drugo-švico« (v kapitalizem), kajti v njej bomo dospeli do »svobode« (temeljna težava NErazumskih bitij je v tem, da svobodo pojmujejo v podobi smem-živeti-kakor-mi-prija, in se ni zmožno zavedati tega, da v sobivanju na takšen način ne moreš, živeti, ker na tak način, povsem enostavno, sobivanje ne more obstajat!), v njej bomo dospeli do tega, da bomo-enaki ('beš ga, če niti razlik v spolih ne vidiš, v velikosti – večji, debelejši bojda potrebuje več hrane, kot drobcen suhec, kako boš dognal to, da tvoja bebavost /četudi si prepričan, da si od sile pameten/ ne more z ramo ob rami z umnostjo?!), v njej bomo, pošteni-sposobni-pridni-delovni, veliko zaslužili… in bomo tudi mi živeli tako, kot živijo »na Zahodu« (tisti bogati, torej delček skupnosti, seveda).

In sploh ni bilo vprašanja, če bodo predvolilni golaži, in klobase, obljube za-dajanje-obljub-neustreznih-in-v-njih-izpolnjevanju-nezmožnih, če bodo slike (predstave) o bogatem-zahodnem-življenju zadoščale za to, da se predhodnje zruši, in se, kot goveja čreda, občestvo požene v stampedo, drugi-švici naproti! Kako se ne bi pognalo, ko pa ni zmožno ugotavljati dejstev, realnih stanj, ko niti tega ne ve, na čem temeljijo (TOZADEVNO) uspešne združbe »razvitega« sveta (in temeljijo na tistih vsebinah, s katerimi Dežela NE razpolaga, in nikoli NE bo razpolagala… ker nima ne /vojaške, ekonomske/ moči, da bi drugim postavljala pogoje… ker nima možnosti izkoriščati naravne danosti nekih drugih držav… ker nima statusa švicarskih bank, ki so, že v preteklosti, s tajnostjo vlog, v državo pripeljale gromozanska sredstva, na temelju katerih /in ne na mlekarstvu, sirarstvu, urarstvu, celo na temelju jodlanja ne!/ temelji današnja Švica), ko niti lastnih zmožnosti NE pozna, kaj šele, da bi vedela, kako je moč te zmožnosti s pridom udejanjati v svetovnih okvirih?!!!

In je, tudi v sistemu, katerega sedaj živimo, bilo (na začetku!) obče navdušenje! Kako bi ne bilo, tudi tokrat je država zastavila s tem, da je podarila (družbeno) lastnino (kolikor je ni, kakopak, uničila in/ali razprodala)! In tudi tokrat se je, po začetni krizi, začelo izboljševati… pri čemer to izboljševanje nima neke močnejše sape, pa se je hitro upehalo, in se pokazalo na način, da – je država danes povsem NEsamostojna, NEsuverena (kako, za vraga, boš suveren, kako boš suvereno /neodvisno od volje drugih/ odločitve sprejemal, ko pa niti hrane – za lasten obstoj – nisi zmožen zagotoviti, ko ti tujec – lastnik nekoč tvojih proizvodnih virov – jutri lahko povzroči splošno brezposelnost /če se odloči »umakniti se iz države«)?!!!

In se je, tudi tokrat, nezadovoljstvo začelo izkazovati takrat, ko je umanjkalo materialnega (za razdelitev), ko se je pokazala dejanska vrednost tistega  smo-pošteni-sposobni-pridni-delovni (a, očitno, nismo, če ne država, ne samozaposlovanje ne more pripeljati do zadovoljstva z v-okviru-lastnih-zmožnosti-ustvarjenega), in se je začelo krepiti – s krepitvijo (spet!) socialnih razlik!

Zdaj pa takole:

Mravlji lahko preoblikuješ mravljišče (teoretično, seveda), pa ga lahko narediš v podobi krogle, kocke, piramide… a mravlja bo VEDNO ostala mravlja, in se bo kot taka VEDNO tudi izkazovala (v okvirih svojih, in naravno danih, zmožnosti, na temelju svoje naravne zasnovanosti)! In to velja, kot pravilo, za katerokoli, in vse vrste ( = načine izkazovanj oz. živetja), potemtakem: občestvu (človejakom) lahko nenehno spreminjaš »družbo«, a se bo VEDNO izkazovalo – svojim (in predvsem umskim) ne/zmožnostim primerno! In to pomeni…

Zdaj v to, potem v drugo smer, in tako nenehoma, natanko tako, kot – žogica za namizni tenis!

Aha, pa še nekaj na temo »neposrednega samoupravljanja (demokracije)«.

Kar dolgo sem vodil neko podjetje, in tudi v njem so bile, na začetku, težnje po »samoupravljanju«. Vsi so »vedeli« vse, in vsi so želeli odločati. Lepo, ni kaj, tudi moja Tisa in Tar bi po svoje…

Že ob prvi priložnosti sem zastavil na sledeč način: dokler sem jaz na mestu direktorja, dokler jaz nosim odgovornost za poslovanje podjetja, dokler sem jaz tisti, ki ureja zadeve tako s pogodbenimi partnerji, kakor tudi z lastniki podjetja… dotlej bo tako, kakor bom JAZ odločil. Lahko, pri tem svojem odločanju, upoštevam vaša mnenja, pripombe, želje, jih poslušam, in slišim, lahko se, po določenih vsebinah, in v dopustnem času, pogovarjamo, vendar – če želite odločati, potem, prosim, prevzemite vodenje podjetja, prevzemite iskanje (in dogovarjanje ter organizacijo, realizacijo) dela, prevzemite obveznost poravnavanja računov in izplačevanja plač, jaz pa se bom, na lastno zadovoljstvo, umaknil nekam v ozadje, opravljal neko svoje delo, in – samoupravljal z vami!

Samo BEBEC lahko meni, da je moč reševati problematiko podjetja in/ali države tako, da vsi o vsem odločamo, kajti: kaj praviš, koliko časa bi bilo potrebnega, za to, da izvedeš obče »posvetovanje« (in kako bi, na tak način, zgledala operativnost podjetja/države), in, kaj praviš, se spoznaš na vse, da bi o tem vsem odločal? Če se, potem, prosim, povej – kako to, da tak znalec, tak strokovnjak, kakršen si, ne zmore niti lastnega živetja spraviti v red, v stanje, da bi zmogel biti zadovoljen?!