Prvič: veliko je besedičenja o tem, kako
»poznamo lastno znanje« (kako se ZAVEDAMO tega, kaj in koliko vemo),
kako »izbiramo svoja ravnanja« (kako se suvereno, predvsem pa ZAVESTNO
odločamo o načinih lastnih izkazovanj), kako »se zavedamo kaj je, in kaj ni
dobro za nas« (in znamo, potemtakem, ravnati, ZAVESTNO, v smeri lastnega
ugodja, torej tudi varnosti), kako »smo svobodni, tako v odločanju o lastnih
ravnanjih, kakor tudi v njih izvajanju« (in se, vsega tega, tudi ZAVEDAMO)…
a bomo, skozi branje, upam, vsaj malček razmislili o tem, če vse to besedičenje
tudi drži, če je – resničnemu stanju ustrezno.
Drugič: podzavest je tisti »nekaj«, ki je,
še v pretežni meri, popolna neznanka. Lahko bi jo, v prispodobi, obravnavali
kot tisto »dušo«, o kateri govori absolutna večina, le da bi jo kozmetično
nekoliko popravili (glede na večinsko »razumevanje« taiste »duše«) in zapisali,
da gre za enkratno (torej NEPONOVLJIVO) zadevo, da se NE seli (iz enega živetja
v drugo), da je njen »rok trajanja« (njen obstoj, kot konkretne posamičnosti)
omejen s časom živetja tistih možganov, v katerih se nahaja.
Marsičesa
ne vemo, o podzavesti. Denimo, ne vemo o njeni zasnovanosti, pa ne moremo
vedeti tega, KAKO sploh deluje (kako v smislu na temelju česa deluje =
kako zmorejo neki bio-kemični procesi ustvarjati to, kar dejansko ustvarjajo),
čeprav vemo kako deluje v smislu načina njenega delovanja… potemtakem vemo tudi
to, ČEMU tako deluje. Tudi tega ne vemo, kako je možno, da se v fizični
(prostorski) omejenosti (tudi če nosiš največjo številko klobuka, je tvoja
glava prostorsko omejena, je velika zgolj toliko, kolikor je) nahaja nekaj, kar
je, v bistvu, neskončno (potemtakem neomejeno)… pri čemer je to »neskončnost«
potrebno pojmovati v njenem relativnem smislu (je neskončna v smislu, da beleži
vse informacije, do katerih »se dokoplje«, a ni neskončna v smislu, da večina
informacij ostaja izven njenega dosega, saj, preprosto, ne more biti, s svojimi
možgani, povsod in vselej prisotna, potemtakem tudi ne more biti seznanjena s
tistim, česar NI doživela… je neskončna v smislu, da hrani neprimerljivo večjo
količino informacij, kot je količina informacij, katerih se zavedamo… je
neskončna v smislu, da beleži VSE informacije, s katerimi se sreča, in to počne
od samega začetka delovanja možganov, potemtakem tudi pred rojstvom, pa do njih
smrti, in tudi takrat, kadar se ti možgani nahajajo v t. im. komi, je pa
končna, ker je njen obstoj pogojen s časom živetja možganov, v katerih se nahaja
in izkazuje).
Tretjič: obstaja korenita razlika med
delovanjem in vlogo podzavesti, kadar primerjamo človejaka ( = NAGONSKO
bitje) in človeka ( = RAZUMSKO, ZAVEDAJOČE SE bitje), kajti…
Narava
je VSEM nagonskim bitjem »dala« NAGONE ( = načine ravnanja, s katerimi se
tovrstna bitja izkazujejo) in v taiste nagone je »dala« tudi rešitve
določenih stanj, v odvisnosti od konkretnih okoliščin, pomeni, da je v te
nagone »dala« pamet, SVOJO pamet, ki naj bi nagonsko bitje (s pomočjo nagonov)
vodila k temu, da bi uspešnejše pre/živelo… pomeni, če nekoliko konkretneje
zapišem, da je narava (z nagoni) determinirala (opredelila, v naprej
usmerila) ravnanja nagonskih bitij, s čemer jim ni pustila svobodne
volje pri izbiranju lastnih izkazovanj.
Dopuščam
možnost, da je temu težko verjeti, obenem ti dopusti možnost temu, da je
resnična naslednja trditev: dokler se NE čuti ogroženo, ali pa dovolj močno (da
si zmore prilastiti določene ugodnosti, in prilaščeno tudi ubraniti… in med te
ugodnosti sodi tudi zmožnost odločanja o nečem), do tedaj se lahko nagonsko
bitje izkazuje v okviru nekih pravil, ki veljajo za sobivanje, kateremu
pripada. Ko pa SE ZAČUTI OGROŽENO, ali dovolj močno (da »sme« seči po določenih
ugodnostih), takrat nagonsko bitje ravna povsem po pogojnem refleksu in v
okviru temeljnega naravnega pravila ( = boj za obstanek), potemtakem povsem
nagonsko (in ga pravila malodane v ničemer ne omejujejo)!
In – ko
(če sploh) razmišljaš o tej trditvi, potem pomisli na vse tiste »junake«, ki so
bili (v vlogah nekih običajnih povprečnežev) povsem vsakdanji (in niso počeli
določenih stvari, ker so se bali posledic lastnega početja = kazni), ko pa so
segli na položaj (ko so dospeli na pozicijo odločanja) ter, kasneje, ko so
bili na položaju ogrožani, takrat pa so se izkazali v svojih pravih
podobah, in so spočeli (ter vselej in nenehno počno) tudi tista ravnanja, s
katerimi se v svojih izhodiščnih vlogah niso izkazovali (ker se niso upali
izkazovati, saj je bilo razmerje med tistim kaj-lahko-izgubim in tistim
nisem-se-zmožen-ubraniti zanje neugodno).
Pri
človeku pa, prav nasprotno, nagoni NISO odločujoči, še več, človek (s
svojim razumom) lastne nagone (da, tudi človek ima, kakor VSA živa bitja,
nagone, in se zmore tudi povsem nagonsko izkazovati, a le takrat, kadar je
psihično tako OKVARJEN, da mu je ONEMOGOČENO delovanje razuma!) BRZDA, kar
bi se dalo, na drugačen način, povedati (povsem preprosto, seveda) tudi tako,
da se je človek zmožen ZAVESTNO odrekati lastnim željam in da to redno tudi
počne, kadar (ker) se nahaja v določenem sobivanju (in upošteva tudi, marsikdaj
celo PREDVSEM, želje in potrebe skupnosti, s čemer lastne postavi v drugi
plan).
Podzavest kot pomnilnica
Vzemimo,
spet, za ponazoritev, računalnik. Tisto napravo, ki je sicer narejena iz
materialnega (pomeni, da so vsi njeni sestavni delci otipljivi, vidni), a je
NEZMOŽNA delovati brez tistega nevidnega dela, kateremu pravimo program (da ne
bo nesporazumov: vidiš lahko to, kako program deluje – in to vidiš v podobi
konkretnih nekih rešitev, ki ti jih ponuja, katere uporabljaš… vidiš lahko – v
kolikor ti je to dostopno – tiste ničle in enice, ali neke nove oznake oz.
sklope, s katerimi, povsem po obrtniško, zmore vsakdo, ki se nauči potrebnih
postopkov, in četudi jih NE RAZUME in jih, še manj, NE ZMORE suvereno
ustvarjati /lahko uporablja le tisto znanje, s katerim se je, v okviru
učenja, opremil, ne zmore pa TVORITI novih vsebin… in, zavedam se, potrebna je
konkretnejša ponazoritev, pa zapišem tako: kolesa ni zmogel izmisliti
vsakdo, dandanes pa lahko malodane vsakdo /ki se izdelovanja koles nauči/ izdeluje
najrazličnejša kolesa, jim veča/manjša težo, izbira različne materiale, jih v
različnih oblikah naredi, jih, pravzaprav, modificira, prilagaja… in povsem
enako je na vseh področjih, torej tudi pri računalnikih oz. njih programski
»opremi«), NE moreš pa videti tistega razmišljanja (razumevanja), na temelju
katerega program sploh zmore delovati!
Računalnik
je, v bistvu, telo, konkretneje glava (torej vse, kar je oprijemljivo, torej
tudi možgani), in programi so, upoštevaje njih delovanje, tisto, čemur pravimo
– miselni procesi.
Absurdno,
a ti (računalniški) miselni procesi se izkazujejo tako po človejaško (in
zgolj s pametjo), kakor tudi po človeško (in z razumom), ob čemer
takoj zapišem opombo: pri nobeni napravi, pri nobeni NEživi stvari,
torej pri nobeni vsebini, ki NI zmožna suverenega odločanja, NI MOČ GOVORITI
O TEM, DA JE RAZUMNA (ali zgolj pametna)… je pa moč govoriti o tem, da je v
njej OPREDMETEN RAZUM (tisti, ki je napravo in/ali program zanjo naredil, bolje
– TISTI, KI SI JE NAPRAVO ALI PROGRAM IZMISLIL,
JO/GA TVORIL, JO/GA DEJANSKO IZ NIČ USTVARIL, OPREDMETIL, tisti je v
svoj izdelek dal/vgradil svoje razmišljanje, del svojega razumevanja oz.
razuma… dočim vsi tisti, ki po tekočem traku dandanes izdelujejo te stroje in
programe ter jih, tu in tam, modificirajo – nekoliko spreminjajo, a se držijo
samega izhodišča, torej osnov, na katerih njih /obrtniško/ delo temelji, vsi ti
pa zmorejo svoje rezultate izkazovati izključno na temelju naučenega, na
temelju nekega obrtnega znanja in zgolj na temelju – pameti oz. enostavnega,
konkretnega mišljenja).
Čemu
se izkazujejo po človejaško?
Preprosto: ker so zmožni delovati izključno znotraj okvirjev/možnosti, ki
so, kakršnikoli že so, dani s konkretnimi programi. Pomeni, da lahko
delujejo izključno tako, kakor so sprogramirani delovati, pomeni, da so v
naprej opredeljeni, determinirani, da nimajo (z)možnosti iskanja nekih novih
(in ne že sprogramiranih) rešitev, da nimajo (z)možnosti tvorjenja nekih
novih (od programov povsem neodvisnih) vsebin… za razliko od razuma,
ki pa to zmore (in tudi izkazuje)!
Pomeni,
da se tudi računalniki izkazujejo povsem nagonsko (pa čeprav so – krepko -
pametnejši od njih povprečnega uporabnika) in po pogojnem refleksu, saj so
narejeni tako, da se na dražljaje (ukaze) odzivajo natanko tako, kot se morajo
odzivati, po programu, pa – aleluja – se tisti, ki je izmislil računalnik, in
tisti, ki je izmislil njegovo programsko delovanje, izkazuje(ta) kot narava, ki
je svojemu izdelku (računalniku in njegovemu programu) »dala« nagone, ter
znotraj njih določeno pamet!
Čemu
se izkazujejo po človeško?
Preprosto: prav zaradi tega, ker vsak »spodoben« računalnik, in vsak »spodoben«
program omogoča več izbir, potemtakem
zmore, v odvisnosti od potreb uporabnika, v nekih, konkretnih okoliščinah,
omogočiti iskanje različnih rešitev, različnih načinov dospetja do teh rešitev…
in »sveta« ne obravnava tako črno-belo, po sistemu ali-ali, kakor ga (edino)
zmore obravnavati nagonska pamet.
Vrnimo
se k miselnim procesom (računalniškim programom). Obče je znano, da v
računalniku obstajajo neki osnovni (bazni) programi, kakor obstajajo tudi
programi, ki taiste (osnovne) programe dopolnjujejo, nadgrajujejo, prilagajajo
novonastalim okoliščinam ( = nadgradnja oz. »posodobitev«).
Ti osnovni programi so PREDPOGOJ
delovanja računalnika, so njegovo temeljno (programsko) vodilo. Brez njih
računalnik ne bi mogel delovati, brez njih ne bi mogla delovati nobena
nadgradnja. Ti osnovni programi so shranjeni na mestu, ob katerem piše tisti
»pusti-pri-miru-kajti-če-me-pokvariš-računalnik-ne-bo-deloval«. In teh
programov v bistvu (in zavedajoč se) sploh ne uporabljaš, ker – uporabljaš le
posodobitve, nadgradnje, tiste najnovejše različice (programov), ki ti
omogočajo neka dodatna opravila (poleg poprejšnjih). In se ti, dodatni programi
zlahka izkazujejo kot pomembnejši, od osnovnih, čeprav – če zbrišeš osnovne,
računalnik ne bo deloval, če zbrišeš posodobitve… bo pa deloval, četudi »po
starem«!
Da, in
tu že dospevamo k podzavesti! Pri njej je namreč povsem enako.
Pravzaprav je povsem enako, kot pri možganih, pri njih celovitem delovanju,
tako zavestnem kot podzavestnem (nezavedajočim se).
Podzavest
je namreč tista osnovna sprogramiranost (katere se sploh NE zavedamo), je tisti
»disk«, na katerem je spravljena gora podatkov, tako tistih, s pomočjo katerih
»spoznavamo svet«, kakor tistih, ki tebe samega opredeljujejo, ti
predpisujejo načine tvojih ravnanj, tvojega izkazovanja. In tudi na vratih
podzavesti piše tisti
»pusti-pri-miru-kajti-če-me-pokvariš-računalnik-ne-bo-deloval« (ne nazadnje se
podzavest izkazuje tudi v vlogi varuhinje, a o tem kasneje), in prav ta napis
je tisti, katerega MORA terapevt spregledati (se NE meniti zanj), v kolikor
želi psihično oboleli (a sicer razumsko zasnovani) osebi povrniti zdravje!
Nemogoče
je, vsaj zaenkrat, ugotoviti »kapaciteto« (količinsko opredelitev) hranjenja
podatkov, s katero se izkazuje podzavest. Vsekakor je v njej neprimerno več
informacij, kot jih je v zavestnem delu, pa, če ponazorim:
Sediš,
ob kavi, in pogovoru, z nekom. Če ti je pogovor, in sogovornik, zanimiv, potem
si boš oboje zapomnil, se boš zavedal tega, s kom in o čem ter kako si se
pogovarjal. In se ti utegne zgoditi, da boš nepomembne stvari (v odnosu na
sogovornika in na sam pogovor) »spregledal«, jih boš le bežno zaznal, na način,
da ti bodo ušle iz pomnjenja (zavedanja). Pa niti tega ne boš vedel, ali ti je
stregla natakarica, ali natakar, kdaj si popil (prvo) kavo, ali je, morda, šel
mimo nek znanec… in obratno – v kolikor sta ti tako sogovornik, kakor pogovor
nezanimiva, takrat boš beležil tudi to, če se ti je natakarica prikupno
nasmejala, ali je bila seksi oblečena, ali je bil Lojz, ki te je pozdravil v
mimohodu, dobre ali slabe volje. Z drugimi besedami je tvoj zavedajoč se del
(zavesten del) selektivne narave, izbira tisto, kar bo vzel v svojo obdelavo
(in pomnjenje), dočim tvoja podzavest
(za)beleži dobesedno VSE informacije, do katerih se je, v nekih,
konkretnih okoliščinah, dokopala, in bi znala govoriti tudi o stvareh, ki si
jih »s kotičkom očesa« ali »z delcem ušesa« zazna(va)l, in bi, pod ustrezno
hipnozo, zmogla povedati tudi o tem, koliko (in kakšnih) avtomobilov je peljalo
po cesti, v času tvojega pogovora, pa o tem, da je zapihalo in so krošnje
zaplesale, o psu, ki je zalajal nekje v daljavi… skratka O VSEM!
Da,
podzavest je generalno skladišče VSEH podatkov, s katerimi si se (v njih
različnih podobah) srečeval v svojem živetju, v njej so ti podatki TRAJNO
zabeleženi (kakopak, le toliko časa, dokler živijo možgani), potemtakem je podzavest
tista pomnilnica (absurdno, četudi se tistega, kar podzavest hrani, NE
zavedaš… kakor se ne zavedaš tudi osnovnih programov v računalniku, jih, zgolj
TOZADEVNO, ne uporabljaš), zavoljo katere se določena spo/znanja sploh zmorejo
izkazovati (in to, ta pomnilnica, ni zavedni del, potemtakem tudi NI merodajno
tisto znanje, ali zgolj »znanje«, za katero »veš« da z njim razpolagaš!).
Sem že
zapisoval, da ne bi naredil niti prvega razreda, ko bi moral znanje
izpovedovati na predpisan, šolski način. Že zdavnaj sem pozabil številna
pravila, definicije (četudi so, še vedno, shranjena/e v moji podzavesti, in bi
jih bilo moč izbezati, denimo s pomočjo hipnoze), a zmorem, kljub temu,
razumevati ( = poznati) taiste vsebine, o katerih ta pravila (definicije)
govorijo. In jih po svoje, s svojimi besedami (ter pravilno, dejstvom ustrezno)
pojasniti – prav zahvaljujoč vsebini svojega baznega programa, podzavesti.
Podzavest kot vodnica
Zmožen
sem poznati ( = razumevati) celovite sklope, potemtakem tiste tokokroge, ki se
(po vzročno-posledičnih povezavah) odvijajo povsod, ki, v bistvu, SO DEJANSKOST,
so resnica o svetu, so svet kot tak… nisem zmožen pomniti (izreči) nekih
temeljnih podatkov, takšnih, kakršne občost pojmuje v podobi znanja. Četudi…
Stopnišče.
V kolikor želiš dospeti na vrh, potem MORAŠ prek vseh stopnic. Lahko jih
preskakuješ, lahko na vsako posebej stopiš, ni pomembno, a prek VSEH moraš
priti, v kolikor želiš dospeti na vrh!
Lahko
hodiš povsem samodejno, pa se niti lastne hoje, njenih podrobnosti, ne zavedaš.
Pač, samodejno dvigaš noge, in jih prestavljaš (kakor te vodi podzavest!)…
lahko si (zaradi določene posebnosti, na primer zaradi nekega zvina noge)
pozoren na slednji svoj korak in gledaš (se zavedaš) na vsako stopnico,
predvsem na to, kako boš nanjo stopil.
Kakorkoli
že, vrh stopnišča = poznavanje (razumevanje), sleherna stopnica = posamezen
podatek (posamezno znanje).
Če je
»baza podatkov« (torej tista osnovna ZASNOVANOST) okvir, znotraj katerega lahko
v smeri njegove naravnanosti deluješ, in to tudi je, potem je (tudi) podzavest
(kot generalno skladišče informacij = baza podatkov) prav takšen okvir. Okvir, ki ti omogoča zgolj tisto, kar
sodi v njegovo zasnovanost (in ti ONEMOGOČA vse ostalo), okvir, ki te ( s svojo
zasnovanostjo) USMERJA (ne moreš mimo nje, pač pa lahko deluješ IZKLJUČNO
skladno s tistim, kar je zapisano v tvoji podzavesti)… potemtakem je podzavest dejansko tvoja prava
vodnica, dočim tvoj zavesten del omogoča le različne »modifikacije«
(generalno zastavljenih ravnanj), omogoča natanko takšno izbiro, kakršna je
izbira računalniškega programa – omejeno, ujeto znotraj sprogramiranega!
Pri
zdravljenju sicer razumsko zasnovane osebe, ki se je v večini primerov
izkazovala povsem nagonsko ( = pomeni, da ni bila zmožna razumskega
delovanja, mišljenja, pač pa je delovala, v večini primerov, po pogojnem
refleksu, in je svet videla izključno črno-belo) sem spoznal, da lahko takšne
stvari, kakršne so »navodila«, »napotki«, prepričanja (potemtakem zgolj SKLOP
BESED, S KATERIM TI NEKDO POVE O TEM KAKO MORAŠ RAVNATI v določenih primerih,
in ti taiste besede, proti tvoji volji, proti tvojemu razumevanju dejstev,
»vbije v glavo«) OPREDELJUJEJO oz. POGOJUJEJO TVOJA RAVNANJA, izkazovanja, TEBE
SAMEGA! In so te PODZAVESTNE vsebine tako močne, da prevladajo nad zavedajočim
se delom, da v bistvu zavedanju onemogočijo delovati, da razumu preprečijo
razumno izkazovanje!
Da je
kaj takega nemogoče? O, pa je, pa še kako je mogoče (o tem nekaj več kasneje),
kajti prav s tem, ko sem uspel prodreti do nekega prepričanja (potemtakem v
samo podzavest), ko sem ga uspel najprej omajati, nato pa ga zrušiti ter na
njegovo mesto postaviti realnosti (dejstvom) in predvsem etiki ustrezno
pojmovanje (kakopak, to mi uspeva izključno s pomočjo obolelih, kajti sam, brez
njih pomoči, ne zmorem prodreti v njih podzavest, potemtakem so oni sami, v
takšnih primerih, orodja oz. sredstva, s pomočjo katerih dospevam v njih
»globine«), prav s tem je bila odpravljena tista težava, ki je povzročala
psihično okvaro, in se je psiho-fizično stanje obolele osebe, posledično,
prav zaradi tega spremenilo, krepko in na bolje! Pomeni – da je podzavest dejansko tisto glavno odločujoče, tista temeljna
vodnica (če je uspela voditi tudi sicer razumsko zasnovano bitje, in ga je
vodila celo v nasprotju od njegove siceršnje zasnovanosti, torej
NErazumsko)!
Podzavest kot varuhinja
Temeljni
namen (zadolžitev) podzavesti je – zagotovitev varnosti (tisti posamičnosti,
katere sestavni del je). V podzavesti so, kakor je že omenjeno, vse
informacije, s katerimi smo se, neposredno ali posredno, zavestno ali ne,
srečali. Pomeni, da je podzavest tista, ki hrani vsebine, imenovane – izkušnje.
In je obenem tista, ki zmore zagotavljati samodejno ( = brez nekega razmisleka)
odzivanje na »že doživeto«. S tem nam prihrani čas, ki bi bil sicer potreben za
razmislek, s tem nam omogoča hitrejše, marsikdaj, prav zaradi te hitrosti, tudi
uspešnejše odzivanje. Pomeni, da nas, s tem in takšnim svojim delovanjem, zmore
(ob)varovati.
V
podzavest »tlačimo« mnoge neprijetnosti, katere smo doživeli. Ko bi jih imeli
nenehno »pred očmi«, bi nam jemale voljo, s tem bi nas slabile, nas izčrpavale
(bojda je energija tista, ki nas žene skozi živetje), bi nas delale bolj
ranljive (tako v odnosu do okolja, kakor do samih sebe – pomisli na tiste, ki
dospejo do izgube volje… za živetje). Pomeni, da nas tudi po tem vprašanju –
skuša (ob)varovati.
Kakor
vse ostalo, kakor, na primer, jetra in ledvice, ima tudi podzavest svoje (in
omejene) zmožnosti. Pa zmore, tako kot prečiščevalni organ, kadar se v njem
preveč »strupa« nabere in zboli, zboleti… kadar se v njej nabere tisto, kar
vanjo NE sodi (in, na primer, v podzavest razumsko zasnovanega bitja NE
sodijo človejaška prepričanja – zapovedi!). Da…
Svet
človeka funkcionira v POPOLNEM NASPROTJU od sveta človejaka!
Svet človeka-razumskega bitja temelji na pogovoru, na usklajevanju,
po sistemu več-različnih-izkušenj-več-različnih-mnenj-več-različnih-izkazovanj
= celovitejše poznavanje (vedenje, razumevanje) sveta različnih posamičnosti
= zmožnost celovitejše obravnave taistega sveta različnosti + zmožnost
iskanja rešitev, ki bi vsakomur zmogle biti ustrezne (pa četudi NIKOMUR »na
kožo pisane«)!
Kadar
imaš svoje mnenje, takrat veš, kako si do njega dospel, kako in radi česa,
takrat zmoreš takšno mnenje ubraniti (ga zagovarjati), kajti oblikoval si ga na
temelju realnih spoznanj, pa – ustreza dejanskemu stanju! In takrat (v primeru,
da, pač, ne poznaš vseh okoliščin, da ne razpolagaš z zadostno količino
podatkov, potrebnih za oblikovanje nekega dejstvom-ustreznega-poznavanja) tudi
zmoreš (kot razumsko bitje, kot bitje ZMOŽNO RAZUMEVANJA) ne samo prisluhniti
drugačnemu mnenju, pač pa taisto mnenje tudi UPOŠTEVATI, ga kot pravilno
sprejeti (v kolikor te, kakopak, argumenti prepričajo).
V svetu
človeka NI absolutnih resnic! Kar človek ugotavlja (spoznava) svet, je že
toliko spremenjenih ugotovitev (le-te so odvisne tudi od pripomočkov, s
katerimi lahko ugotavljamo in ugotovljeno preverjamo, kakor od količine
predhodnega, temeljnega spo/znanja), da bi bilo povsem neumno, razumu
NESPREJEMLJIVO pristati na stališče, da o določeni vsebini ni
še-česa-povedati!
V svetu
človeka je razum tisti, ki presoja vsakokratne okoliščine, ki ugotavlja
sleherne vsebine in do njih neka načelna mnenja oblikuje, ki, ne nazadnje,
dobesedno posega, tako v vsebine, kakor v okoliščine, z namenom njih
(zavestnega, hotenega, uspešnega) spreminjanja!
In v
kolikor (razum) želi delovati sebi primerno, torej razumsko, potem MORA
upoštevati različne vidike (čim več, tem bolje) enih in istih vsebin, potem
mora misliti celovito, kompleksno ( = vrsta mišljenja, ki NI dana nagonskim
bitjem), ob tem, da misli tudi na konkretnosti, torej izkazuje zmožnost misliti
enostavno, konkretno ( = vrsta mišljenja, ki je dana tako nagonskemu, kakor
tudi razumskemu svetu), pri čemer si zmore PREDSTAVLJATI tudi realne posledice
lastnih ravnanj, in posledice zaznanih vzrokov, ki v naravno-družbenih
tokokrogih VSELEJ povedejo do povsem enakih posledic, potemtakem izkazuje
zmožnost misliti abstraktno (poleg celovitega, kompleksnega mišljenja,
predpogoj RAZUMA)!
Svet človejaka-nagonskega bitja je svet NEZMOŽNOSTI odkrivanja
naravno-družbenih tokokrogov, NEZMOŽNOSTI dospevanja v globino, do same vsebine
(človejak zmore, s čutnimi zaznavami, »dojemati« le površino, zunanjost, in
posledice, potemtakem tisto že-izkazano, pomeni, da zmore »dojemati« povsem
površno in za nazaj!).
Človejaški
svet je svet presojanja (vsega) po sistemu
kako-se-ta-vse-izkazuje-v-odnosu-do-mene, z drugimi besedami – človejak zmore
soditi le na temelju lastnih izkušenj, pa »če je nekdo dober z menoj, četudi je
za vse ostale baraba, je taisti dober« (ne glede na to, da ima lahko »baraba« s
svojo tozadevno »dobroto« neke zle namene, ne glede na to, da je preračunljiv,
in s svojo »dobroto« v bistvu zgolj »kupuje«, pridobiva naklonjenost!).
Človejaški
svet je (prav zaradi zgolj enostavnega, konkretnega mišljenja) svet
izključevanja, svet, ki deluje po principu ali-ali. Nekaj je bodisi belo,
bodisi črno, bog ne daj, da bi bilo sivo, in še bolj bog ne daj, da bi bilo v
mavričnih barvah obarvano.
In
človejaški svet je (prav zaradi NEZMOŽNOSTI UGOTAVLJANJA DEJSTEV, in zaradi
nezmožnosti oblikovanja suverenega odnosa do taistih) – svet zapovedi,
prepričanj, absolutnih resnic.
Absurd,
a celo to, da so se »kompetence boga« skozi čase krepko spreminjale, in
spremenile… ne glede na to, da so premnoge, v preteklosti nerazjasnjene zadeve
(in tolmačene v podobi »božje volje«) postale razumljive, jasne (zahvaljujoč
človeku in njegovemu razumu)… vse te »malenkosti« (ki se, kadar jih v sklopu
obravnavamo, izkazujejo kot pravila!) niso pripomogle k temu, da bi vsaj
omajale, kaj šele ukinile, verjetje absolutnim resnicam (ki, v dejanskosti,
sploh NE obstajajo) in tistim, ki le-te podajajo! Takšne so, pač, »zmožnosti«
pameti!
Malodane
neizogibno je, da se človek-razumsko bitje ne bi rodil v nagonskem, nerazumskem
okolju. Žal. In nemogoče je, da bi (absolutna) večina sledila (zares sledila,
vsebinsko) posamezniku, še zlasti v primeru, kadar je ta posameznik razumski,
večina pa nagonska! Kako le, bi sledila, če pa niti ne razume vzgibov njegovega
(posameznikovega) ravnanja, kaj šele samega ravnanja?! Kako bi mu sledila, ko
pa taista večina »vidi« le tisto, kar se ji »pred nosom« nahaja, in je nezmožna
ugotavljati posledice (bodočnost) ravnanj (današnjega)… dočim razumsko bitje to
zmore, in se, prav zahvaljujoč vedenju o posledicah, temu ustrezno izkazuje!
Tipičen
primer nezmožnosti takšnega sledenja je, če si vero izposodim – Kristus!
Zastavljen
(opisan) je kot razumsko bitje: je skromen, uvideven, darežljiv, nesebičen,
etičen… dočim občost?! Ko bi mu bila vsaj malo podobna, od (zelo) daleč, bi ne
bil svet drugačen, kot je (in kakršen je zlasti v »demokratičnih« časih, v
časih o katerih vsakdo – torej tudi nerazumska, nagonska večina – odloča o
malodane vsem)?!
Potemtakem
je, žal, NUJNO, da razumsko rojen posameznik pade pod vpliv nagonske večine.
In če ne pade že v domačem okolju (je še neugotovljeno, kako »preskakujejo«
človeški geni, obenem je dejstvo, da je moč najti primere, ko je, med vsemi
brati in sestrami, le en/a razumsko zasnovan/a, dočim so ostali/e nagonsko),
potem pade v »vrtcu«, na igrišču, v šoli… kasneje pa v »družbi« nasploh, kot
taki.
In je,
žal, NUJNO, da v kolikor želi biti okolju sprejemljiv, potem se MORA, vsaj v
rosnih letih (takrat, ko objektivno še ne more biti neodvisen, vsaj po vprašanju
pre/živetja ne), taistemu okolju prilagoditi, MORA, če želi biti sprejet
(in/ali nekaznovan), s tem tudi neogrožen (s strani okolja) POSTATI TEMU OKOLJU
PRIMERLJIV = ENAK!
Pravijo,
da je »navada železna srajca«, in ta izrek pozna tudi podzavest!
Kdo si
želi biti vsak dan tepen, kdo si želi, da ne sme iti na igrišče, kdo si želi
takšnih in drugačnih kazni, priklicanih »zgolj« zaradi tega, ker – drugače
misli, ker NE verjame v »boga«… Nihče, in tudi podzavest (slehernega
posameznika) ne! In prav radi tega se podzavest loti uporabljanja »zasilnega
izhoda«: da bi preprečila nenehna kaznovanja, nenehne neugodnosti (ki se vse,
praviloma, v podobi trpljenja izkazujejo)… da bi preprečila neugodje,
nevarnost, obstoječo izključno zaradi tistega biti-drugačen-od-okolja… da bi (ob)varovala tistega, katerega
sestavni del je – s časom SPREJME tisto (torej tudi mnenja,
prepričanja, posledično ravnanja),
kar od nje okolje zahteva! Pomeni, z drugimi besedami, da zmore tudi
POTREBO PO RAZUMEVANJU (ki je značilna za VSAKO RAZUMSKO bitje!) NADOMESTITI Z
ABSOLUTNIMI RESNICAMI! In, s tem, zagotovi – »božji mir v božji hiši«…
Da, na
tak način podzavest (spet) prevzame VODILNO VLOGO, v odnosu do zavestnega dela…
na tak način podzavest odpravi maltretiranje, katero razumsko zasnovano bitje
doživlja s strani nagonskega okolja, na tak način »reši situacijo«, zagotovi
svojemu imetniku – udobnejše, ugodnejše, prijetnejše, varnejše… življenje!
Vendar – je to res? O tem pa v naslednjem poglavju.
Podzavest kot ječarka
Si
»zračno« bitje, bitje, katerega živetje je odvisno (tudi) od zraka. Pomeni, da
za svoje nemoteno živetje potrebuješ zrak, pomeni, da se ob prisotnosti zraka
zmoreš počutiti varno, tudi prijetno.
Predstavljaj
si, da si nemočen, in da ti nekdo tišči glavo v vodo! Ne moreš dihati, veš, da
ti bo voda vdrla v pljuča, v kolikor bi vdihnil, veš, da dolgo ne boš zdržal,
brez zraka. Se še vedno počutiš varnega, ti je prijetno?!
Ne,
počutiš se ogroženega (zaradi tega se v tebi odvijajo razne zadeve, od tistih,
na katere neposredno nimaš vpliva – razne kemične reakcije, do tistih, ki so
neposredno odvisne od okoliščin, v katerih si se znašel – nemoč, ogroženost,
strah, in tudi tiste, ki se pojavijo posledično, na temelju vseh predhodnih
doživljanj, in so usmerjene v tisti kaj-naj-naredim-da-se-rešim), in to tudi
objektivno SI, saj te nekdo sili, da se obnašaš v nasprotju s svojo
zasnovanostjo (če bi hotel preživeti pod vodno gladino, in brez neke opreme, bi
moral biti »vodno« bitje, denimo riba, ti pa to nisi, pač pa si nasprotje, si
»zračno« bitje!). In če se občutiš ogroženega, potem ti zagotovo tudi ne more
biti prijetno!
To
primerjavo bi lahko opredelili kot princip, kot pravilo, ki VELJA za VSE
podobne primere, torej za vse primere, v
katerih nekdo od tebe zahteva, da si to, kar nisi, in ti, obenem, prepreči, da
bi bil to, kar si!!! Potemtakem to velja tudi za tiste »nematerialne«
primere (vodo lahko otipam, se zavedam njenega obstoja, in tega, da mi nekdo
vanjo tišči glavo), v okviru katerih tvoja ravnanja, mišljenja, TEBE SAMEGA
silijo tja, kamor dejansko NE SPADAŠ! In se ne zavedaš tistega, kamor te
silijo, se pa zavedaš metod in sredstev, s katerimi te silijo (zavedaš se
kazni, tepeža, dretja…). In se natanko tako zavedaš tudi takrat, kadar te
(pri)silijo v, denimo, tisti »bog-obstaja-in-je-vsemogočen-in-bla-bla-bla«!
Si že
kdaj videl ptico, ujeto in dano v kletko? Nekako tožno deluje, in je, iz dneva
v dan, z njo slabše. Čemela bo, nekje, v kletki, odklanjala hrano in vodo,
tožna bo, dobesedno »polomljena«… in bo, po nekem času – za vselej »odletela«
iz svojega živetja!
Si že
kdaj videl kogarkoli, ki je bil narejen z možnostjo izbire (torej zmore
»svobodno« živeti, se odločati in ravnati), kako se obnaša, počuti takrat, ko
ga prostorsko (in še kako drugače) omejijo, ko niti o tem kdaj, kam, za koliko
časa… bo šel (nekam drugam) ne more odločati?!
Natanko
enako se dogaja v podzavesti, takrat,
ko je primorana ravnati v nasprotju od lastne zasnovanosti (od načina,
katerega ji je narava namenila, da se z njim izkazuje)! S tem, da sama
podzavest NI ujetnica, pač pa se, v takšnih primerih, izkazuje kot ječarka! Ječarka, ki je v svojo kletko spravila
(razumski) razmislek, da bi s tem telo in razum odrešila nenehnega kaznovanja
(trpljenja), pomeni, da je, na določenem
področju (lahko pa kar generalno, v primeru hude psihične obolelosti) razumu onemogočila razumsko delovati!
In s tem omogoča, da se taisto in v svoji zasnovanosti razumsko bitje obnaša –
okolju primerno = nagonsko, NErazumsko!
Kaj
praviš, je moč neko »jedro«, neko vsebino, del neke zasnovanosti, onemogočene v
svojem izkazovanju, primerjati s ptico, ujeto in stlačeno v kletko?!
Je, pa
še kako je moč. O tem pričajo, ne nazadnje, številne bolezni, odkloni od sicer
(za konkretno vrsto) običajnega, normalnega, tako psihične, kakor fizične. O
tem, ne nazadnje, priča samo čutenje (neprijeten stisk v prsnem košu), katerega
psihično obolelo (a sicer razumsko zasnovano) bitje čuti takrat, kadar pride do
»navzkrižja interesov«, takrat, ko mu njegova naučenost narekuje brezpogojno-verjeti-v-naučeno,
obenem pa mu nek zunanji dejavnik (denimo psihoterapevt) z razumskimi razlagami
razkriva dejanska stanja, in ta razlaga dospeva do ujetega jedra, pa… ta,
omenjen, stisk (v prsnem košu) = pritiskanje na vrata ječe, pritiskanje z obeh
strani: ujeto in v delovanju onemogočeno jedro pritiska z notranje strani
(želeč priti-ven, želeč ponovno zaživeti), dočim se podzavest upira na vrata z
zunanje strani (in ne dovoljuje osvoboditev jedra, kajti… še dobro pomni, ta
podzavest, kako je bilo takrat, ko je bilo jedro še svobodno, kako je bilo,
zaradi svojega razmišljanja, kaznovano, pa – želi preprečiti ponavljanje
taistega kaznovanja, obenem pa se NE zaveda /ne nazadnje je le PODzavest/ tega,
da so se okoliščine spremenile, da je sedaj njen imetnik ODRASLO bitje, bitje
zmožno samostojno skrbeti za lastno živetje!). Če pojasnim povsem preprosto, in
nazorno.
Da, tudi
v vlogi ječarke podzavest (še vedno) skuša (u)braniti, (ob)varovati svojega »lastnika«…
pa četudi ta lastnik trpi (ker ne more biti to, v kar je zasnovan), a je vsaj
živ in ga nihče (razen njega samega) neposredno ne ogroža (zaradi tega, ker je »na
liniji«)!
Ni komentarjev:
Objavite komentar