Podzavest, pomnilnica in vodnica, varuhinja in ječarka

Prvič: veliko je besedičenja o tem, kako »poznamo lastno znanje« (kako se ZAVEDAMO tega, kaj in koliko vemo), kako »izbiramo svoja ravnanja« (kako se suvereno, predvsem pa ZAVESTNO odločamo o načinih lastnih izkazovanj), kako »se zavedamo kaj je, in kaj ni dobro za nas« (in znamo, potemtakem, ravnati, ZAVESTNO, v smeri lastnega ugodja, torej tudi varnosti), kako »smo svobodni, tako v odločanju o lastnih ravnanjih, kakor tudi v njih izvajanju« (in se, vsega tega, tudi ZAVEDAMO)… a bomo, skozi branje, upam, vsaj malček razmislili o tem, če vse to besedičenje tudi drži, če je – resničnemu stanju ustrezno.

Drugič: podzavest je tisti »nekaj«, ki je, še v pretežni meri, popolna neznanka. Lahko bi jo, v prispodobi, obravnavali kot tisto »dušo«, o kateri govori absolutna večina, le da bi jo kozmetično nekoliko popravili (glede na večinsko »razumevanje« taiste »duše«) in zapisali, da gre za enkratno (torej NEPONOVLJIVO) zadevo, da se NE seli (iz enega živetja v drugo), da je njen »rok trajanja« (njen obstoj, kot konkretne posamičnosti) omejen s časom živetja tistih možganov, v katerih se nahaja.

Marsičesa ne vemo, o podzavesti. Denimo, ne vemo o njeni zasnovanosti, pa ne moremo vedeti tega, KAKO sploh deluje (kako v smislu na temelju česa deluje = kako zmorejo neki bio-kemični procesi ustvarjati to, kar dejansko ustvarjajo), čeprav vemo kako deluje v smislu načina njenega delovanja… potemtakem vemo tudi to, ČEMU tako deluje. Tudi tega ne vemo, kako je možno, da se v fizični (prostorski) omejenosti (tudi če nosiš največjo številko klobuka, je tvoja glava prostorsko omejena, je velika zgolj toliko, kolikor je) nahaja nekaj, kar je, v bistvu, neskončno (potemtakem neomejeno)… pri čemer je to »neskončnost« potrebno pojmovati v njenem relativnem smislu (je neskončna v smislu, da beleži vse informacije, do katerih »se dokoplje«, a ni neskončna v smislu, da večina informacij ostaja izven njenega dosega, saj, preprosto, ne more biti, s svojimi možgani, povsod in vselej prisotna, potemtakem tudi ne more biti seznanjena s tistim, česar NI doživela… je neskončna v smislu, da hrani neprimerljivo večjo količino informacij, kot je količina informacij, katerih se zavedamo… je neskončna v smislu, da beleži VSE informacije, s katerimi se sreča, in to počne od samega začetka delovanja možganov, potemtakem tudi pred rojstvom, pa do njih smrti, in tudi takrat, kadar se ti možgani nahajajo v t. im. komi, je pa končna, ker je njen obstoj pogojen s časom živetja možganov, v katerih se nahaja in izkazuje).

Tretjič: obstaja korenita razlika med delovanjem in vlogo podzavesti, kadar primerjamo človejaka ( = NAGONSKO bitje) in človeka ( = RAZUMSKO, ZAVEDAJOČE SE bitje), kajti…

Narava je VSEM nagonskim bitjem »dala« NAGONE ( = načine ravnanja, s katerimi se tovrstna bitja izkazujejo) in v taiste nagone je »dala« tudi rešitve določenih stanj, v odvisnosti od konkretnih okoliščin, pomeni, da je v te nagone »dala« pamet, SVOJO pamet, ki naj bi nagonsko bitje (s pomočjo nagonov) vodila k temu, da bi uspešnejše pre/živelo… pomeni, če nekoliko konkretneje zapišem, da je narava (z nagoni) determinirala (opredelila, v naprej usmerila) ravnanja nagonskih bitij, s čemer jim ni pustila svobodne volje pri izbiranju lastnih izkazovanj.

Dopuščam možnost, da je temu težko verjeti, obenem ti dopusti možnost temu, da je resnična naslednja trditev: dokler se NE čuti ogroženo, ali pa dovolj močno (da si zmore prilastiti določene ugodnosti, in prilaščeno tudi ubraniti… in med te ugodnosti sodi tudi zmožnost odločanja o nečem), do tedaj se lahko nagonsko bitje izkazuje v okviru nekih pravil, ki veljajo za sobivanje, kateremu pripada. Ko pa SE ZAČUTI OGROŽENO, ali dovolj močno (da »sme« seči po določenih ugodnostih), takrat nagonsko bitje ravna povsem po pogojnem refleksu in v okviru temeljnega naravnega pravila ( = boj za obstanek), potemtakem povsem nagonsko (in ga pravila malodane v ničemer ne omejujejo)!

In – ko (če sploh) razmišljaš o tej trditvi, potem pomisli na vse tiste »junake«, ki so bili (v vlogah nekih običajnih povprečnežev) povsem vsakdanji (in niso počeli določenih stvari, ker so se bali posledic lastnega početja = kazni), ko pa so segli na položaj (ko so dospeli na pozicijo odločanja) ter, kasneje, ko so bili na položaju ogrožani, takrat pa so se izkazali v svojih pravih podobah, in so spočeli (ter vselej in nenehno počno) tudi tista ravnanja, s katerimi se v svojih izhodiščnih vlogah niso izkazovali (ker se niso upali izkazovati, saj je bilo razmerje med tistim kaj-lahko-izgubim in tistim nisem-se-zmožen-ubraniti zanje neugodno).

Pri človeku pa, prav nasprotno, nagoni NISO odločujoči, še več, človek (s svojim razumom) lastne nagone (da, tudi človek ima, kakor VSA živa bitja, nagone, in se zmore tudi povsem nagonsko izkazovati, a le takrat, kadar je psihično tako OKVARJEN, da mu je ONEMOGOČENO delovanje razuma!) BRZDA, kar bi se dalo, na drugačen način, povedati (povsem preprosto, seveda) tudi tako, da se je človek zmožen ZAVESTNO odrekati lastnim željam in da to redno tudi počne, kadar (ker) se nahaja v določenem sobivanju (in upošteva tudi, marsikdaj celo PREDVSEM, želje in potrebe skupnosti, s čemer lastne postavi v drugi plan).

Podzavest kot pomnilnica

Vzemimo, spet, za ponazoritev, računalnik. Tisto napravo, ki je sicer narejena iz materialnega (pomeni, da so vsi njeni sestavni delci otipljivi, vidni), a je NEZMOŽNA delovati brez tistega nevidnega dela, kateremu pravimo program (da ne bo nesporazumov: vidiš lahko to, kako program deluje – in to vidiš v podobi konkretnih nekih rešitev, ki ti jih ponuja, katere uporabljaš… vidiš lahko – v kolikor ti je to dostopno – tiste ničle in enice, ali neke nove oznake oz. sklope, s katerimi, povsem po obrtniško, zmore vsakdo, ki se nauči potrebnih postopkov, in četudi jih NE RAZUME in jih, še manj, NE ZMORE suvereno ustvarjati /lahko uporablja le tisto znanje, s katerim se je, v okviru učenja, opremil, ne zmore pa TVORITI novih vsebin… in, zavedam se, potrebna je konkretnejša ponazoritev, pa zapišem tako: kolesa ni zmogel izmisliti vsakdo, dandanes pa lahko malodane vsakdo /ki se izdelovanja koles nauči/ izdeluje najrazličnejša kolesa, jim veča/manjša težo, izbira različne materiale, jih v različnih oblikah naredi, jih, pravzaprav, modificira, prilagaja… in povsem enako je na vseh področjih, torej tudi pri računalnikih oz. njih programski »opremi«), NE moreš pa videti tistega razmišljanja (razumevanja), na temelju katerega program sploh zmore delovati!

Računalnik je, v bistvu, telo, konkretneje glava (torej vse, kar je oprijemljivo, torej tudi možgani), in programi so, upoštevaje njih delovanje, tisto, čemur pravimo – miselni procesi.

Absurdno, a ti (računalniški) miselni procesi se izkazujejo tako po človejaško (in zgolj s pametjo), kakor tudi po človeško (in z razumom), ob čemer takoj zapišem opombo: pri nobeni napravi, pri nobeni NEživi stvari, torej pri nobeni vsebini, ki NI zmožna suverenega odločanja, NI MOČ GOVORITI O TEM, DA JE RAZUMNA (ali zgolj pametna)… je pa moč govoriti o tem, da je v njej OPREDMETEN RAZUM (tisti, ki je napravo in/ali program zanjo naredil, bolje – TISTI, KI SI JE NAPRAVO ALI PROGRAM IZMISLIL, JO/GA TVORIL, JO/GA DEJANSKO IZ NIČ USTVARIL, OPREDMETIL, tisti je v svoj izdelek dal/vgradil svoje razmišljanje, del svojega razumevanja oz. razuma… dočim vsi tisti, ki po tekočem traku dandanes izdelujejo te stroje in programe ter jih, tu in tam, modificirajo – nekoliko spreminjajo, a se držijo samega izhodišča, torej osnov, na katerih njih /obrtniško/ delo temelji, vsi ti pa zmorejo svoje rezultate izkazovati izključno na temelju naučenega, na temelju nekega obrtnega znanja in zgolj na temelju – pameti oz. enostavnega, konkretnega mišljenja).

Čemu se izkazujejo po človejaško? Preprosto: ker so zmožni delovati izključno znotraj okvirjev/možnosti, ki so, kakršnikoli že so, dani s konkretnimi programi. Pomeni, da lahko delujejo izključno tako, kakor so sprogramirani delovati, pomeni, da so v naprej opredeljeni, determinirani, da nimajo (z)možnosti iskanja nekih novih (in ne že sprogramiranih) rešitev, da nimajo (z)možnosti tvorjenja nekih novih (od programov povsem neodvisnih) vsebin… za razliko od razuma, ki pa to zmore (in tudi izkazuje)!

Pomeni, da se tudi računalniki izkazujejo povsem nagonsko (pa čeprav so – krepko - pametnejši od njih povprečnega uporabnika) in po pogojnem refleksu, saj so narejeni tako, da se na dražljaje (ukaze) odzivajo natanko tako, kot se morajo odzivati, po programu, pa – aleluja – se tisti, ki je izmislil računalnik, in tisti, ki je izmislil njegovo programsko delovanje, izkazuje(ta) kot narava, ki je svojemu izdelku (računalniku in njegovemu programu) »dala« nagone, ter znotraj njih določeno pamet!

Čemu se izkazujejo po človeško? Preprosto: prav zaradi tega, ker vsak »spodoben« računalnik, in vsak »spodoben« program  omogoča več izbir, potemtakem zmore, v odvisnosti od potreb uporabnika, v nekih, konkretnih okoliščinah, omogočiti iskanje različnih rešitev, različnih načinov dospetja do teh rešitev… in »sveta« ne obravnava tako črno-belo, po sistemu ali-ali, kakor ga (edino) zmore obravnavati nagonska pamet.

Vrnimo se k miselnim procesom (računalniškim programom). Obče je znano, da v računalniku obstajajo neki osnovni (bazni) programi, kakor obstajajo tudi programi, ki taiste (osnovne) programe dopolnjujejo, nadgrajujejo, prilagajajo novonastalim okoliščinam ( = nadgradnja oz. »posodobitev«).

Ti osnovni programi so PREDPOGOJ delovanja računalnika, so njegovo temeljno (programsko) vodilo. Brez njih računalnik ne bi mogel delovati, brez njih ne bi mogla delovati nobena nadgradnja. Ti osnovni programi so shranjeni na mestu, ob katerem piše tisti »pusti-pri-miru-kajti-če-me-pokvariš-računalnik-ne-bo-deloval«. In teh programov v bistvu (in zavedajoč se) sploh ne uporabljaš, ker – uporabljaš le posodobitve, nadgradnje, tiste najnovejše različice (programov), ki ti omogočajo neka dodatna opravila (poleg poprejšnjih). In se ti, dodatni programi zlahka izkazujejo kot pomembnejši, od osnovnih, čeprav – če zbrišeš osnovne, računalnik ne bo deloval, če zbrišeš posodobitve… bo pa deloval, četudi »po starem«!

Da, in tu že dospevamo k podzavesti! Pri njej je namreč povsem enako. Pravzaprav je povsem enako, kot pri možganih, pri njih celovitem delovanju, tako zavestnem kot podzavestnem (nezavedajočim se).

Podzavest je namreč tista osnovna sprogramiranost (katere se sploh NE zavedamo), je tisti »disk«, na katerem je spravljena gora podatkov, tako tistih, s pomočjo katerih »spoznavamo svet«, kakor tistih, ki tebe samega opredeljujejo, ti predpisujejo načine tvojih ravnanj, tvojega izkazovanja. In tudi na vratih podzavesti piše tisti »pusti-pri-miru-kajti-če-me-pokvariš-računalnik-ne-bo-deloval« (ne nazadnje se podzavest izkazuje tudi v vlogi varuhinje, a o tem kasneje), in prav ta napis je tisti, katerega MORA terapevt spregledati (se NE meniti zanj), v kolikor želi psihično oboleli (a sicer razumsko zasnovani) osebi povrniti zdravje!

Nemogoče je, vsaj zaenkrat, ugotoviti »kapaciteto« (količinsko opredelitev) hranjenja podatkov, s katero se izkazuje podzavest. Vsekakor je v njej neprimerno več informacij, kot jih je v zavestnem delu, pa, če ponazorim:

Sediš, ob kavi, in pogovoru, z nekom. Če ti je pogovor, in sogovornik, zanimiv, potem si boš oboje zapomnil, se boš zavedal tega, s kom in o čem ter kako si se pogovarjal. In se ti utegne zgoditi, da boš nepomembne stvari (v odnosu na sogovornika in na sam pogovor) »spregledal«, jih boš le bežno zaznal, na način, da ti bodo ušle iz pomnjenja (zavedanja). Pa niti tega ne boš vedel, ali ti je stregla natakarica, ali natakar, kdaj si popil (prvo) kavo, ali je, morda, šel mimo nek znanec… in obratno – v kolikor sta ti tako sogovornik, kakor pogovor nezanimiva, takrat boš beležil tudi to, če se ti je natakarica prikupno nasmejala, ali je bila seksi oblečena, ali je bil Lojz, ki te je pozdravil v mimohodu, dobre ali slabe volje. Z drugimi besedami je tvoj zavedajoč se del (zavesten del) selektivne narave, izbira tisto, kar bo vzel v svojo obdelavo (in pomnjenje), dočim tvoja podzavest (za)beleži dobesedno VSE informacije, do katerih se je, v nekih, konkretnih okoliščinah, dokopala, in bi znala govoriti tudi o stvareh, ki si jih »s kotičkom očesa« ali »z delcem ušesa« zazna(va)l, in bi, pod ustrezno hipnozo, zmogla povedati tudi o tem, koliko (in kakšnih) avtomobilov je peljalo po cesti, v času tvojega pogovora, pa o tem, da je zapihalo in so krošnje zaplesale, o psu, ki je zalajal nekje v daljavi… skratka O VSEM!

Da, podzavest je generalno skladišče VSEH podatkov, s katerimi si se (v njih različnih podobah) srečeval v svojem živetju, v njej so ti podatki TRAJNO zabeleženi (kakopak, le toliko časa, dokler živijo možgani), potemtakem je podzavest tista pomnilnica (absurdno, četudi se tistega, kar podzavest hrani, NE zavedaš… kakor se ne zavedaš tudi osnovnih programov v računalniku, jih, zgolj TOZADEVNO, ne uporabljaš), zavoljo katere se določena spo/znanja sploh zmorejo izkazovati (in to, ta pomnilnica, ni zavedni del, potemtakem tudi NI merodajno tisto znanje, ali zgolj »znanje«, za katero »veš« da z njim razpolagaš!).

Sem že zapisoval, da ne bi naredil niti prvega razreda, ko bi moral znanje izpovedovati na predpisan, šolski način. Že zdavnaj sem pozabil številna pravila, definicije (četudi so, še vedno, shranjena/e v moji podzavesti, in bi jih bilo moč izbezati, denimo s pomočjo hipnoze), a zmorem, kljub temu, razumevati ( = poznati) taiste vsebine, o katerih ta pravila (definicije) govorijo. In jih po svoje, s svojimi besedami (ter pravilno, dejstvom ustrezno) pojasniti – prav zahvaljujoč vsebini svojega baznega programa, podzavesti.

Podzavest kot vodnica

Zmožen sem poznati ( = razumevati) celovite sklope, potemtakem tiste tokokroge, ki se (po vzročno-posledičnih povezavah) odvijajo povsod, ki, v bistvu, SO DEJANSKOST, so resnica o svetu, so svet kot tak… nisem zmožen pomniti (izreči) nekih temeljnih podatkov, takšnih, kakršne občost pojmuje v podobi znanja. Četudi…

Stopnišče. V kolikor želiš dospeti na vrh, potem MORAŠ prek vseh stopnic. Lahko jih preskakuješ, lahko na vsako posebej stopiš, ni pomembno, a prek VSEH moraš priti, v kolikor želiš dospeti na vrh!

Lahko hodiš povsem samodejno, pa se niti lastne hoje, njenih podrobnosti, ne zavedaš. Pač, samodejno dvigaš noge, in jih prestavljaš (kakor te vodi podzavest!)… lahko si (zaradi določene posebnosti, na primer zaradi nekega zvina noge) pozoren na slednji svoj korak in gledaš (se zavedaš) na vsako stopnico, predvsem na to, kako boš nanjo stopil.

Kakorkoli že, vrh stopnišča = poznavanje (razumevanje), sleherna stopnica = posamezen podatek (posamezno znanje).

Če je »baza podatkov« (torej tista osnovna ZASNOVANOST) okvir, znotraj katerega lahko v smeri njegove naravnanosti deluješ, in to tudi je, potem je (tudi) podzavest (kot generalno skladišče informacij = baza podatkov) prav takšen okvir. Okvir, ki ti omogoča zgolj tisto, kar sodi v njegovo zasnovanost (in ti ONEMOGOČA vse ostalo), okvir, ki te ( s svojo zasnovanostjo) USMERJA (ne moreš mimo nje, pač pa lahko deluješ IZKLJUČNO skladno s tistim, kar je zapisano v tvoji podzavesti)… potemtakem je podzavest dejansko tvoja prava vodnica, dočim tvoj zavesten del omogoča le različne »modifikacije« (generalno zastavljenih ravnanj), omogoča natanko takšno izbiro, kakršna je izbira računalniškega programa – omejeno, ujeto znotraj sprogramiranega!

Pri zdravljenju sicer razumsko zasnovane osebe, ki se je v večini primerov izkazovala povsem nagonsko ( = pomeni, da ni bila zmožna razumskega delovanja, mišljenja, pač pa je delovala, v večini primerov, po pogojnem refleksu, in je svet videla izključno črno-belo) sem spoznal, da lahko takšne stvari, kakršne so »navodila«, »napotki«, prepričanja (potemtakem zgolj SKLOP BESED, S KATERIM TI NEKDO POVE O TEM KAKO MORAŠ RAVNATI v določenih primerih, in ti taiste besede, proti tvoji volji, proti tvojemu razumevanju dejstev, »vbije v glavo«) OPREDELJUJEJO oz. POGOJUJEJO TVOJA RAVNANJA, izkazovanja, TEBE SAMEGA! In so te PODZAVESTNE vsebine tako močne, da prevladajo nad zavedajočim se delom, da v bistvu zavedanju onemogočijo delovati, da razumu preprečijo razumno izkazovanje!

Da je kaj takega nemogoče? O, pa je, pa še kako je mogoče (o tem nekaj več kasneje), kajti prav s tem, ko sem uspel prodreti do nekega prepričanja (potemtakem v samo podzavest), ko sem ga uspel najprej omajati, nato pa ga zrušiti ter na njegovo mesto postaviti realnosti (dejstvom) in predvsem etiki ustrezno pojmovanje (kakopak, to mi uspeva izključno s pomočjo obolelih, kajti sam, brez njih pomoči, ne zmorem prodreti v njih podzavest, potemtakem so oni sami, v takšnih primerih, orodja oz. sredstva, s pomočjo katerih dospevam v njih »globine«), prav s tem je bila odpravljena tista težava, ki je povzročala psihično okvaro, in se je psiho-fizično stanje obolele osebe, posledično, prav zaradi tega spremenilo, krepko in na bolje! Pomeni – da je podzavest dejansko tisto glavno odločujoče, tista temeljna vodnica (če je uspela voditi tudi sicer razumsko zasnovano bitje, in ga je vodila celo v nasprotju od njegove siceršnje zasnovanosti, torej NErazumsko)!

Podzavest kot varuhinja

Temeljni namen (zadolžitev) podzavesti je – zagotovitev varnosti (tisti posamičnosti, katere sestavni del je). V podzavesti so, kakor je že omenjeno, vse informacije, s katerimi smo se, neposredno ali posredno, zavestno ali ne, srečali. Pomeni, da je podzavest tista, ki hrani vsebine, imenovane – izkušnje. In je obenem tista, ki zmore zagotavljati samodejno ( = brez nekega razmisleka) odzivanje na »že doživeto«. S tem nam prihrani čas, ki bi bil sicer potreben za razmislek, s tem nam omogoča hitrejše, marsikdaj, prav zaradi te hitrosti, tudi uspešnejše odzivanje. Pomeni, da nas, s tem in takšnim svojim delovanjem, zmore (ob)varovati.

V podzavest »tlačimo« mnoge neprijetnosti, katere smo doživeli. Ko bi jih imeli nenehno »pred očmi«, bi nam jemale voljo, s tem bi nas slabile, nas izčrpavale (bojda je energija tista, ki nas žene skozi živetje), bi nas delale bolj ranljive (tako v odnosu do okolja, kakor do samih sebe – pomisli na tiste, ki dospejo do izgube volje… za živetje). Pomeni, da nas tudi po tem vprašanju – skuša (ob)varovati.

Kakor vse ostalo, kakor, na primer, jetra in ledvice, ima tudi podzavest svoje (in omejene) zmožnosti. Pa zmore, tako kot prečiščevalni organ, kadar se v njem preveč »strupa« nabere in zboli, zboleti… kadar se v njej nabere tisto, kar vanjo NE sodi (in, na primer, v podzavest razumsko zasnovanega bitja NE sodijo človejaška prepričanja – zapovedi!). Da…

Svet človeka funkcionira v POPOLNEM NASPROTJU od sveta človejaka!

Svet človeka-razumskega bitja temelji na pogovoru, na usklajevanju, po sistemu več-različnih-izkušenj-več-različnih-mnenj-več-različnih-izkazovanj = celovitejše poznavanje (vedenje, razumevanje) sveta različnih posamičnosti = zmožnost celovitejše obravnave taistega sveta različnosti + zmožnost iskanja rešitev, ki bi vsakomur zmogle biti ustrezne (pa četudi NIKOMUR »na kožo pisane«)!

Kadar imaš svoje mnenje, takrat veš, kako si do njega dospel, kako in radi česa, takrat zmoreš takšno mnenje ubraniti (ga zagovarjati), kajti oblikoval si ga na temelju realnih spoznanj, pa – ustreza dejanskemu stanju! In takrat (v primeru, da, pač, ne poznaš vseh okoliščin, da ne razpolagaš z zadostno količino podatkov, potrebnih za oblikovanje nekega dejstvom-ustreznega-poznavanja) tudi zmoreš (kot razumsko bitje, kot bitje ZMOŽNO RAZUMEVANJA) ne samo prisluhniti drugačnemu mnenju, pač pa taisto mnenje tudi UPOŠTEVATI, ga kot pravilno sprejeti (v kolikor te, kakopak, argumenti prepričajo).

V svetu človeka NI absolutnih resnic! Kar človek ugotavlja (spoznava) svet, je že toliko spremenjenih ugotovitev (le-te so odvisne tudi od pripomočkov, s katerimi lahko ugotavljamo in ugotovljeno preverjamo, kakor od količine predhodnega, temeljnega spo/znanja), da bi bilo povsem neumno, razumu NESPREJEMLJIVO pristati na stališče, da o določeni vsebini ni še-česa-povedati!

V svetu človeka je razum tisti, ki presoja vsakokratne okoliščine, ki ugotavlja sleherne vsebine in do njih neka načelna mnenja oblikuje, ki, ne nazadnje, dobesedno posega, tako v vsebine, kakor v okoliščine, z namenom njih (zavestnega, hotenega, uspešnega) spreminjanja!

In v kolikor (razum) želi delovati sebi primerno, torej razumsko, potem MORA upoštevati različne vidike (čim več, tem bolje) enih in istih vsebin, potem mora misliti celovito, kompleksno ( = vrsta mišljenja, ki NI dana nagonskim bitjem), ob tem, da misli tudi na konkretnosti, torej izkazuje zmožnost misliti enostavno, konkretno ( = vrsta mišljenja, ki je dana tako nagonskemu, kakor tudi razumskemu svetu), pri čemer si zmore PREDSTAVLJATI tudi realne posledice lastnih ravnanj, in posledice zaznanih vzrokov, ki v naravno-družbenih tokokrogih VSELEJ povedejo do povsem enakih posledic, potemtakem izkazuje zmožnost misliti abstraktno (poleg celovitega, kompleksnega mišljenja, predpogoj RAZUMA)!

Svet človejaka-nagonskega bitja je svet NEZMOŽNOSTI odkrivanja naravno-družbenih tokokrogov, NEZMOŽNOSTI dospevanja v globino, do same vsebine (človejak zmore, s čutnimi zaznavami, »dojemati« le površino, zunanjost, in posledice, potemtakem tisto že-izkazano, pomeni, da zmore »dojemati« povsem površno in za nazaj!).

Človejaški svet je svet presojanja (vsega) po sistemu kako-se-ta-vse-izkazuje-v-odnosu-do-mene, z drugimi besedami – človejak zmore soditi le na temelju lastnih izkušenj, pa »če je nekdo dober z menoj, četudi je za vse ostale baraba, je taisti dober« (ne glede na to, da ima lahko »baraba« s svojo tozadevno »dobroto« neke zle namene, ne glede na to, da je preračunljiv, in s svojo »dobroto« v bistvu zgolj »kupuje«, pridobiva naklonjenost!).

Človejaški svet je (prav zaradi zgolj enostavnega, konkretnega mišljenja) svet izključevanja, svet, ki deluje po principu ali-ali. Nekaj je bodisi belo, bodisi črno, bog ne daj, da bi bilo sivo, in še bolj bog ne daj, da bi bilo v mavričnih barvah obarvano.

In človejaški svet je (prav zaradi NEZMOŽNOSTI UGOTAVLJANJA DEJSTEV, in zaradi nezmožnosti oblikovanja suverenega odnosa do taistih) – svet zapovedi, prepričanj, absolutnih resnic.

Absurd, a celo to, da so se »kompetence boga« skozi čase krepko spreminjale, in spremenile… ne glede na to, da so premnoge, v preteklosti nerazjasnjene zadeve (in tolmačene v podobi »božje volje«) postale razumljive, jasne (zahvaljujoč človeku in njegovemu razumu)… vse te »malenkosti« (ki se, kadar jih v sklopu obravnavamo, izkazujejo kot pravila!) niso pripomogle k temu, da bi vsaj omajale, kaj šele ukinile, verjetje absolutnim resnicam (ki, v dejanskosti, sploh NE obstajajo) in tistim, ki le-te podajajo! Takšne so, pač, »zmožnosti« pameti!

Malodane neizogibno je, da se človek-razumsko bitje ne bi rodil v nagonskem, nerazumskem okolju. Žal. In nemogoče je, da bi (absolutna) večina sledila (zares sledila, vsebinsko) posamezniku, še zlasti v primeru, kadar je ta posameznik razumski, večina pa nagonska! Kako le, bi sledila, če pa niti ne razume vzgibov njegovega (posameznikovega) ravnanja, kaj šele samega ravnanja?! Kako bi mu sledila, ko pa taista večina »vidi« le tisto, kar se ji »pred nosom« nahaja, in je nezmožna ugotavljati posledice (bodočnost) ravnanj (današnjega)… dočim razumsko bitje to zmore, in se, prav zahvaljujoč vedenju o posledicah, temu ustrezno izkazuje!

Tipičen primer nezmožnosti takšnega sledenja je, če si vero izposodim – Kristus!

Zastavljen (opisan) je kot razumsko bitje: je skromen, uvideven, darežljiv, nesebičen, etičen… dočim občost?! Ko bi mu bila vsaj malo podobna, od (zelo) daleč, bi ne bil svet drugačen, kot je (in kakršen je zlasti v »demokratičnih« časih, v časih o katerih vsakdo – torej tudi nerazumska, nagonska večina – odloča o malodane vsem)?!

Potemtakem je, žal, NUJNO, da razumsko rojen posameznik pade pod vpliv nagonske večine. In če ne pade že v domačem okolju (je še neugotovljeno, kako »preskakujejo« človeški geni, obenem je dejstvo, da je moč najti primere, ko je, med vsemi brati in sestrami, le en/a razumsko zasnovan/a, dočim so ostali/e nagonsko), potem pade v »vrtcu«, na igrišču, v šoli… kasneje pa v »družbi« nasploh, kot taki.

In je, žal, NUJNO, da v kolikor želi biti okolju sprejemljiv, potem se MORA, vsaj v rosnih letih (takrat, ko objektivno še ne more biti neodvisen, vsaj po vprašanju pre/živetja ne), taistemu okolju prilagoditi, MORA, če želi biti sprejet (in/ali nekaznovan), s tem tudi neogrožen (s strani okolja) POSTATI TEMU OKOLJU PRIMERLJIV = ENAK!

Pravijo, da je »navada železna srajca«, in ta izrek pozna tudi podzavest!

Kdo si želi biti vsak dan tepen, kdo si želi, da ne sme iti na igrišče, kdo si želi takšnih in drugačnih kazni, priklicanih »zgolj« zaradi tega, ker – drugače misli, ker NE verjame v »boga«… Nihče, in tudi podzavest (slehernega posameznika) ne! In prav radi tega se podzavest loti uporabljanja »zasilnega izhoda«: da bi preprečila nenehna kaznovanja, nenehne neugodnosti (ki se vse, praviloma, v podobi trpljenja izkazujejo)… da bi preprečila neugodje, nevarnost, obstoječo izključno zaradi tistega biti-drugačen-od-okolja… da bi (ob)varovala tistega, katerega sestavni del je – s časom SPREJME tisto (torej tudi mnenja, prepričanja, posledično ravnanja), kar od nje okolje zahteva! Pomeni, z drugimi besedami, da zmore tudi POTREBO PO RAZUMEVANJU (ki je značilna za VSAKO RAZUMSKO bitje!) NADOMESTITI Z ABSOLUTNIMI RESNICAMI! In, s tem, zagotovi – »božji mir v božji hiši«…

Da, na tak način podzavest (spet) prevzame VODILNO VLOGO, v odnosu do zavestnega dela… na tak način podzavest odpravi maltretiranje, katero razumsko zasnovano bitje doživlja s strani nagonskega okolja, na tak način »reši situacijo«, zagotovi svojemu imetniku – udobnejše, ugodnejše, prijetnejše, varnejše… življenje! Vendar – je to res? O tem pa v naslednjem poglavju.

Podzavest kot ječarka

Si »zračno« bitje, bitje, katerega živetje je odvisno (tudi) od zraka. Pomeni, da za svoje nemoteno živetje potrebuješ zrak, pomeni, da se ob prisotnosti zraka zmoreš počutiti varno, tudi prijetno.

Predstavljaj si, da si nemočen, in da ti nekdo tišči glavo v vodo! Ne moreš dihati, veš, da ti bo voda vdrla v pljuča, v kolikor bi vdihnil, veš, da dolgo ne boš zdržal, brez zraka. Se še vedno počutiš varnega, ti je prijetno?!

Ne, počutiš se ogroženega (zaradi tega se v tebi odvijajo razne zadeve, od tistih, na katere neposredno nimaš vpliva – razne kemične reakcije, do tistih, ki so neposredno odvisne od okoliščin, v katerih si se znašel – nemoč, ogroženost, strah, in tudi tiste, ki se pojavijo posledično, na temelju vseh predhodnih doživljanj, in so usmerjene v tisti kaj-naj-naredim-da-se-rešim), in to tudi objektivno SI, saj te nekdo sili, da se obnašaš v nasprotju s svojo zasnovanostjo (če bi hotel preživeti pod vodno gladino, in brez neke opreme, bi moral biti »vodno« bitje, denimo riba, ti pa to nisi, pač pa si nasprotje, si »zračno« bitje!). In če se občutiš ogroženega, potem ti zagotovo tudi ne more biti prijetno!

To primerjavo bi lahko opredelili kot princip, kot pravilo, ki VELJA za VSE podobne primere, torej za vse primere, v katerih nekdo od tebe zahteva, da si to, kar nisi, in ti, obenem, prepreči, da bi bil to, kar si!!! Potemtakem to velja tudi za tiste »nematerialne« primere (vodo lahko otipam, se zavedam njenega obstoja, in tega, da mi nekdo vanjo tišči glavo), v okviru katerih tvoja ravnanja, mišljenja, TEBE SAMEGA silijo tja, kamor dejansko NE SPADAŠ! In se ne zavedaš tistega, kamor te silijo, se pa zavedaš metod in sredstev, s katerimi te silijo (zavedaš se kazni, tepeža, dretja…). In se natanko tako zavedaš tudi takrat, kadar te (pri)silijo v, denimo, tisti »bog-obstaja-in-je-vsemogočen-in-bla-bla-bla«!

Si že kdaj videl ptico, ujeto in dano v kletko? Nekako tožno deluje, in je, iz dneva v dan, z njo slabše. Čemela bo, nekje, v kletki, odklanjala hrano in vodo, tožna bo, dobesedno »polomljena«… in bo, po nekem času – za vselej »odletela« iz svojega živetja!

Si že kdaj videl kogarkoli, ki je bil narejen z možnostjo izbire (torej zmore »svobodno« živeti, se odločati in ravnati), kako se obnaša, počuti takrat, ko ga prostorsko (in še kako drugače) omejijo, ko niti o tem kdaj, kam, za koliko časa… bo šel (nekam drugam) ne more odločati?!

Natanko enako se dogaja v podzavesti, takrat, ko je primorana ravnati v nasprotju od lastne zasnovanosti (od načina, katerega ji je narava namenila, da se z njim izkazuje)! S tem, da sama podzavest NI ujetnica, pač pa se, v takšnih primerih, izkazuje kot ječarka! Ječarka, ki je v svojo kletko spravila (razumski) razmislek, da bi s tem telo in razum odrešila nenehnega kaznovanja (trpljenja), pomeni, da je, na določenem področju (lahko pa kar generalno, v primeru hude psihične obolelosti) razumu onemogočila razumsko delovati! In s tem omogoča, da se taisto in v svoji zasnovanosti razumsko bitje obnaša – okolju primerno = nagonsko, NErazumsko!

Kaj praviš, je moč neko »jedro«, neko vsebino, del neke zasnovanosti, onemogočene v svojem izkazovanju, primerjati s ptico, ujeto in stlačeno v kletko?!

Je, pa še kako je moč. O tem pričajo, ne nazadnje, številne bolezni, odkloni od sicer (za konkretno vrsto) običajnega, normalnega, tako psihične, kakor fizične. O tem, ne nazadnje, priča samo čutenje (neprijeten stisk v prsnem košu), katerega psihično obolelo (a sicer razumsko zasnovano) bitje čuti takrat, kadar pride do »navzkrižja interesov«, takrat, ko mu njegova naučenost narekuje brezpogojno-verjeti-v-naučeno, obenem pa mu nek zunanji dejavnik (denimo psihoterapevt) z razumskimi razlagami razkriva dejanska stanja, in ta razlaga dospeva do ujetega jedra, pa… ta, omenjen, stisk (v prsnem košu) = pritiskanje na vrata ječe, pritiskanje z obeh strani: ujeto in v delovanju onemogočeno jedro pritiska z notranje strani (želeč priti-ven, želeč ponovno zaživeti), dočim se podzavest upira na vrata z zunanje strani (in ne dovoljuje osvoboditev jedra, kajti… še dobro pomni, ta podzavest, kako je bilo takrat, ko je bilo jedro še svobodno, kako je bilo, zaradi svojega razmišljanja, kaznovano, pa – želi preprečiti ponavljanje taistega kaznovanja, obenem pa se NE zaveda /ne nazadnje je le PODzavest/ tega, da so se okoliščine spremenile, da je sedaj njen imetnik ODRASLO bitje, bitje zmožno samostojno skrbeti za lastno živetje!). Če pojasnim povsem preprosto, in nazorno.

Da, tudi v vlogi ječarke podzavest (še vedno) skuša (u)braniti, (ob)varovati svojega »lastnika«… pa četudi ta lastnik trpi (ker ne more biti to, v kar je zasnovan), a je vsaj živ in ga nihče (razen njega samega) neposredno ne ogroža (zaradi tega, ker je »na liniji«)!