"Mislim, torej sem!"

Nekoč so v šoli učili, vsaj v tisti, v katero sem hodil, da mora imeti vsak zapis svoj uvod ( = opis izhodiščnih stanj oz. okoliščin), jedro ( = opis nekega dogajanja) in zaključek ( = opis razpleta omenjenega dogajanja). Potemtakem so učili, v kolikor zmorem razumevati sporočila ( = informacije) tudi posredno, da sleherno opisovanje ( = podajanje različnih informacij, o eni in isti stvari oz. vsebini) pripomore k (boljšemu) razumevanju (opisovanega). In – ker sem okostenel, tam, kjer bi občost novotarije uvajala, obenem pa za spremembe, tam, kjer se občost v svojih deset tisočletnih podobah izkazuje…

Uvod

Življenje mi je streglo s številnimi priložnostmi, v okviru katerih sem, na različnih področjih (človeškega in »človeškega« izkazovanja), v različnih (mojih) vlogah delovanja, celo v različnih (nacionalnih, jezikovnih, »kulturnih«) okoljih srečeval številne sogovornike, tudi prek spletnih omrežij. Na tisoče jih je bilo, in sprva sem se z vsemi pogovarjal, obenem pa se na začetku niti nisem zavedal tega, da sem zastavil v smeri proučevanja in ugotavljanja miselnih oz. umskih (posledično, kakopak, tudi vseh ostalih) zmožnosti sogovornikov. Kakorkoli že, vzorec je, številčno gledano, več kot le zadosten (za ugotavljanje), medtem ko je ugotovitev obstoja dveh vrst (razumske in NErazumske) znotraj enega in istega »človeštva« - utemeljena! Med obema so namreč, vsebinsko (po razumevanju, posledično po izkazovanju) tako rigorozne razlike, da pričajo o različnosti (o NE-eni-in-isti-vrsti)!

Danes omenjene pogovore vršim izjemoma, sila redko in s sila redkimi. S tistimi, pač, za katere vem (ali ugotovim), da so zmožni razumevanja (da so razumsko zasnovana bitja).

»Sleherno opisovanje pripomore k razumevanju.« Drži, ali – ne drži?! Oboje! Pojasnim.

Tam, kjer obstaja zmožnost razumevanja, tam trditev drži, pa še kako. Ne nazadnje – tudi znanost se postopoma prebija do svojih spoznanj, ko na temelju že spoznanega odkriva nova dejstva, in na temelju obojega prihaja do novih ugotovitev… ki, v končni fazi, znova služijo, v podobi temelja oz. izhodišča, nekim novim ugotavljanjem. Ne nazadnje, če povsem vsakdanji primer vzamem – kako boš opravil nalogo iz matematike, v nekem kasnejšem razredu, če niti osnov (tistega, kar si se v začetnih razredih učil) ne boš znal?!

Po drugi strani pa…

Velikokrat sem, pri svojem zapisovanju, doživel pripombe, da »sicer zanimivo pišem, a da pišem v predolgih zapisih, pa dolžina zapisovanja bega in ŠKODUJE razumevanju«! In sem takšne reakcije doživel tudi pri pogovorih. In sem (na temelju zaključkov taistih pogovorov ter, še bolje, na temelju stališč in ravnanj, kakršna sem – pri taistih sogovornikih – opazil kasneje, ko je pogovor že davno minil, in so bila stališča in ravnanja natanko takšna, kakršna so bila pred pogovorom - pomeni, da pogovor, da vsa dejstva, uporabljena kot argumenti pojasnjevanja, niso zalegla!) ugotovil, da pri nagonsko zastavljenih bitjih nizanje pojasnil nima nobenega pomena (njegovega učinka ni nikjer zaslediti), čeprav bi ga moralo imeti… KO bi tisti »razumem« zares izkazoval razumevanje dejstev (posredovanih v podobi argumentov), in ne bi govoril zgolj o TOZADEVNEM razumevanju besed, ne pa tudi tistega, o čemer te besede govorijo!

Da, celo besed ne razumevamo enako, nagonski in razumski, čeprav (in bojda) govorimo isti jezik, uporabljamo iste besede… a nimamo enakih zmožnosti razumevanja!

V svojem (psiho)terapevtskem delovanju (katerega se tudi nisem zavestno, namenoma lotil, pač pa je ugotovitev o tem, da izvajam terapijo prišla naknadno, na temelju rezultatov taistega delovanja) sem spoznal tudi to, da je moč iz (pretežno) nagonsko izkazujočega se bitja obuditi razumsko bitje (v kolikor je le-to razumsko zasnovano, seveda, in se nagonsko izkazuje izključno zaradi psihične obolelosti, povzročene z delovanjem večinskega, nagonskega okolja) in, da je to moč narediti prav (izključno) S POJASNJEVANJEM, z opisovanjem, s podajanjem različnih informacij o enih in istih vsebinah, pa – bolj kot opisuješ, več informacij kot podajaš, MANJ PROSTORA (manj obrambe!) PUŠČAŠ PREPRIČANJEM, tistim stališčem (posledično tudi ravnanjem), katera so bila obolelemu VSILJENA (torej proti njegovi volji, proti njegovemu razumevanju, proti logiki oz. razumu »dana«), in so mu s tem, ko jih je za lastna sprejel, povzročila – psihično okvarjenost!

Jedro

Različna so področja (našega izkazovanja), na katerih sem izkazoval pomoč posameznikom, tudi pri njih opravljanju »preizkusov (njih) znanj(a)«, pa sem pregledoval in/ali svetoval pri seminarskih in diplomskih nalogah, strokovnih izpitih, elaboratih…

Ko si enkrat ugotovil mravlje, takrat sicer veš, da se lahko kažejo kot manjše in večje, hitrejše in počasnejše, agresivnejše in umirjenejše, delavke in vojakinje… a VEŠ tudi to, da se VSE mravlje izkazujejo – kot mravlje! Z drugimi besedami: pri mravljah ni nobenih bistvenih, vsebinskih razlik!

Tako teh, vsebinskih razlik ni tudi pri volkovih, medvedih, srnah, zajcih… in tudi ne pri tistih, ki tvorimo »človeštvo«, pa NErazumevanje česarkoli (celo povsem preprostih življenjskih dejstev) lahko priča le o NErazumskosti, in obratno, obenem pa – po istem vprašanju, v isti okoliščini, v istem času NE moreš biti hkrati razumski in nagonski, pač pa si eno ali drugo! In nagonski se VEDNO izkazuje kot nagonski, medtem ko se razumski izkazuje kot razumski le takrat in tam, kadar in kjer nanj (nagonsko) okolje ni uspelo delovati in mu vsiliti svojih stališč ( = prepričanj)! Koliko sem srečal, teh, slednjih, ki se VEDNO razumsko izkazujejo? Enega samega ne! Če ne drugje, potem so jih (ta, razumsko zasnovana bitja) stisnili v svoj mišljenjsko-vedenjski kalup »vsaj« na področju vere (verovanja)!

Nekoč sem neki študentki pomagal pri seminarski nalogi, s področja filozofije. In ker je v svojem zapisu omalovažujoče obravnavala Dekartov »mislim, torej sem«, sem ji pripisal, na to temo… ter v odgovor prejel »danes strokovnjaki menijo, da Dekart ni imel prav in da samo mišljenje ni merodajno za opredeljevanje človeka«!

Najprej sledeče: Dekart JE (bil) razumsko zasnovano bitje. Dekart je mislil (razmišljal) POVSEM DRUGAČE, kot je možna misliti občost (le-ta zmore zgolj konkretno, praktično mišljenje, dočim je Dekart v svojih ugotovitvah izkazoval tudi zmožnost celovitega, kompleksnega mišljenja, do le-tega pa NE bi mogel dospeti, v kolikor ne bi bil zmožen tudi abstraktnega mišljenja)! Dekart je, prav tako, kot občost, na temelju mišljenja prihajal do ugotovitev (le da so bile njegove ugotovitve, zaradi različnih umskih zmožnosti, kot so umske zmožnosti občosti, DRUGAČNE od ugotovitev občosti oz. nekega – umskega – povprečneža). Dekart je na temelju svojih ugotovitev oblikoval svoja ravnanja (kakor to počne tudi občost, na temelju svojih ugotovitev), pomeni, da je na temelju misli (mišljenja) oblikoval svoje živetje, svoja izkazovanja, SAMEGA SEBE (ko bi NE mislil ali KO bi zmogel le razmišljanje občosti, bi se POVSEM DRUGAČE izkazoval, bi NE bil Dekart)! Predvsem pa…

Dekart je svoj »mislim, torej sem« zapisal s stališča (iz zornega kota oz. razumevanja) razumsko zasnovanega bitja, pa lahko pomen te njegove misli ( = ugotovitve) razume le njemu enako (vsaj podobno), torej – razumsko zasnovano bitje! In pojasnim…

Na malodane vse, iz česar smo sestavljeni, lahko neposredno vplivamo. Celo na srce – lahko pospešujemo (ali umirjamo) njegovo bitje. Na eno samo stvar pa NE moremo vplivati, vsaj neposredno (in sami, vsakdo pri sebi), na možgane!

Ne moremo jih (pri)siliti, da se zaustavijo v svojem delovanju (ko »hočejo« misliti, takrat ti tudi spanec zmorejo pregnati), ne moremo jih prisiliti, da NE bi razumeli tistega, kar MORAJO razumeti, v ustreznosti na vse informacije, katere (tako v svojem zavestnem, kakor in še bolj v PODZAVESTNEM delu) hranijo! Ko bi kaj takega skušali, ko bi kaj takega samim sebi počeli, bi, preprosto – »znoreli«, kajti možgani v primeru razumske zasnovanosti oz. dejanskega razumevanja NE morejo delovati na način, da o eni in isti stvari na dva (ali več) popolnoma drugačna načina »govorijo«, da eno in isto stvar pojmujejo kot da NI ena in ista stvar (temeljna značilnost vode je, da je mokra, pa NE more biti obenem tudi NEmokra… če želiš ostati »normalen«!). Ko nam taisto (vsiljuje »prepričanja«, nasprotujoča realnemu, dejstvom) počne okolje (nagonsko, NErazumsko, kakopak), dobimo psihično okvaro (ob trajnejšem in uspešnem vsiljevanju prepričanj, ob večanju obsega vsiljenih prepričanj tudi pride do stanja »norosti« oz. »ponorelosti«)…

Možgani (katerikoli) preprosto MORAJO* DELOVATI, ne glede na našo voljo, in tudi delujejo, povsem samostojno (resda v okviru podatkov, s katerimi razpolagajo = znanj/a, in resda v odvisnosti od njih zasnovanosti, pa se izkazujejo bodisi nagonsko in po principu pogojnega refleksa, bodisi razumsko in v okviru sintetično-analitične obravnave informacij, povezovanja taistih v neko zaokroženo, dejstvom ustrezno celoto), pri čemer njih delovanje temelji na zavedanju (tako na zavedanju okolja, v katerem se nahajajo oz. delujejo, kakor na zavedanju samega sebe kot subjekta znotraj nekih okoliščin, na katere se odzivajo, nanje delujejo in taiste okoliščine obravnavajo kot predmet lastnega delovanja – da, razumsko zasnovana bitja SPREMINJAJO »svet«, »izumljajo«, odkrivajo naravne zakonitosti, dočim se nagonska zgolj – prilagajajo okoliščinam, znotraj katerih se znajdejo!).

*ko govorim o tem MORATI, pri možganih, to ne pomeni tega, da so od zunaj prisiljeni v delovanje, daleč od tega, pač pa to, da so organ namenjen razmišljanju, pa s tem, ko razmišljajo, ko različnosti obravnavajo zgolj delujejo, opravljajo svojo vlogo… tako kot morajo jetra in ledvica pre/čistiti, tako kot mora srce poganjati kri…

Tudi o zavedanju (zavesti) sem že pisal, nekaj malega. In omenil, da obstajata dve obliki, te zavesti: enovita in NEenovita.

Prva se kaže v tem, da zmore SOČASNO zajemati in obravnavati VEČ INFORMACIJ (o enih in istih vsebinah). V tem, da ji pojasnjevanje (torej tudi »na dolgo in široko« zapisovanje) zmore koristiti, pri ugotavljanju, saj ponuja tisti »več informacij«. Da zmore iz različnih zornih kotov videti ( = razumevati) obravnavano vsebino.

Druga se kaže v tem – da se je zmožna zavedati le delčkov neke celote (tudi samega sebe). Da jo obsežno pojasnjevanje »zbega«, jo onemogoča v delovanju (ker si vseh podatkov, preprosto, ne more priklicati v njih sočasno obravnavo). Da zmore zagotavljati le odziv na delne informacije, na natanko tista konkretna stanja, katera se ji, v določenem trenutku, izpostavijo v ospredje… pa zaradi tega tudi tisti pogojni refleks, tisto nagonsko izkazovanje v podobi »menjavanja obrazov« (mnenj, ravnanj do ene in iste vsebine)…

Če velja, da je RAZUM edina vsebinska zadeva, ki človeka razlikuje od živali (in ustreznejše definicije oz. razlage še ni zaznati, niti zdaleč ne)… če velja, da do razumevanja prihaja na osnovi razmišljanja… če velja, da se obnašam svojemu razumevanju primerno… potem, za vraga, JE Dekartov »mislim, torej sem« še kako verodostojna opredelitev bitja, imenovanega človek (RAZUMSKO BITJE)!!!

Zaključek

»Danes strokovnjaki menijo, da Dekart ni imel prav in da samo mišljenje ni merodajno za opredeljevanje človeka«!

Res je, nikdar nisem nadaljeval svojega učenja v smeri pridobitve nekega dr-naslova (ali vsaj mag). Nikdar nisem nameraval nastopati v vlogi učitelja, še manj nekoga, ki se ukvarja z vsebinami na način, kakršen pritiče znanosti. In še manj sem nameraval del življenja posvetiti (psiho)terapevtskemu delovanju. Ter tudi sicer nikoli v formalnih zadevah, v zunanjosti nisem ne iskal, ne videl bistva. Sem zgolj to, in tak, kakršen sem. In vsekakor napačen, če ne celo neumen, v tem, normalnem svetu občestva, v svetu, v katerem nadudlani (a nerazumevajoči) dr-mag PRDOLOGIJE** tolmačijo zadeve, katerih, preprosto, niti razumejo ne!

**prdologija = »znanost«, potemtakem tisti del znanosti, v katerem »znanstveniki« lastno nerazumevanje izkazujejo. V približno enakem odstotku (zahvaljujoč javnemu šolstvu, po zahtevnosti in ostalih merilih prilagojenemu nerazumevajočemu povprečju!), v kakršnem se nagonska bitja izkazujejo znotraj »človeštva«. Ki NAJ BI BILO RAZUMNO (delujoče), glede na to, da NAJ BI BILO sestavljeno iz – razumnih bitij?!