"Ne bodi kot drugi..."

V vsakem volčjem krdelu so vloge do potankosti razdeljene, pa se ve, med ostalim, kdo je tisti, ki odloča, in kdo, ki mora odločitvam slediti.

V vsakem volčjem krdelu (ne)položaj (ne)nosi »privilegije«.

V vsakem volčjem krdelu obstajajo trajna prizadevanja (četudi se kažejo obdobno, takrat, pač, kadar okoliščine tako nanesejo) po tem, da bi nek posameznik »ne bil kot drugi«, da bi bil nekaj (po položaju, pravicah, izkazovanju) posebnega.

Glede na to, da volkov ne moremo uvrščati med razumska bitja (potemtakem tudi ne med bitja, ki bi celovito presojala o danostih, ki bi iskala, miselno, neke vzročno-posledične povezave, ki bi se samih sebe v celovitosti zavedala, tako kot posamičnosti, kakor tudi kot dela skupnosti), ne moremo govoriti o tem, da volkovi zavestno skušajo ne-biti-tisto-kar-so (»igrati« tisto – podrejeno – vlogo, katera jim je v krdelu odmerjena) in postati-tisto-kar-niso-a-si-želijo-biti (vodilni, odločujoči, »privilegirani«), pač pa jih v ta(kšna) prizadevanja (po ne-biti-kot-drugi) sili narava, v podobi oz. prek nagonov. Čemu?

Preprosto: naravi JE v interesu, da obstanejo močnejši (lahko zgolj po-veščinah-močnejši), da se ti močnejši razplajajo (močnejši, v katerikoli že obliki, lažje, uspešneje pre/živi), zato je v nagone vgradila tudi »učenje po biti močnejši« in preverjanje taistega učenja oziroma, z drugimi besedami – v kolikor se volkovi ne bodo (četudi »le« občasno) (s)tepli med seboj, potem ne bodo mogli ugotoviti tega, kateri je močnejši (spretnejši, za vodjo, razplod… primernejši)! Zaradi tega se že kot mladiči »grizejo«, »tepejo«… se učijo spretnosti (tudi) bojevanja, si pridobivajo (ali pa ne) zmožnosti po ne-bodi-kot-drugi.

In taisto velja – pri VSEH nagonskih bitjih, potemtakem tudi pri človejakih!

Nikomur, ki se znajde v podrejeni vlogi, NI prav, da je podrejen, da NE sme živeti tako, kot bi si želel, da MORA ubogati. In takšne vloge (razmerja), torej pozicije odločujočih in ubogajočih najdemo povsod tam, kjer – ni (z)možnosti dogovarjanja, sprejemanja nekih skupnih, vsem ustreznih odločitev, tam, potemtakem, kjer NI zmožnosti razumevanja (tudi samega sobivanja oz. potrebe po tem, da znotraj sobivanja in zanj vsakdo delček sebe zanemari, v skupno dobro, in delček skupnega prejme, v lastno!).

Podrejenost (kakršnakoli, kjerkoli), četudi temelječa na realnih okoliščinah (na manjši zmožnosti po ne-biti-podrejen), deluje, učinkuje, in to zmore izkazati na dva načina.

Prvi je ta, da posameznik sprejme vlogo (podrejenosti), se sprijazni s svojim položajem (v skupnosti). Drugi je ta, da tega NE stori, pač pa se (v primeru, ko mu ne uspe izboriti si želenega položaja) izloči (ali je izločen) iz sobivanja.

Prva možnost je lažja, vsaj po vprašanju preživetja: še vedno si član krdela, pa ni vrag, da vsaj tu in tam kakšna drobtinica tudi tebi (in zate) ne pade. A je, kljub temu, boleča: poraja občutek manjvrednosti, posledično tisto, čemur pravimo kompleksi (zakompleksanost). Stanje, pri katerem nikoli ne veš, na čem si, razen tega, da veš – da se bo v najmanjši možni (in realni) priložnosti izkazalo kot agresivno, in bo sebi skušalo pridobiti tisto, za kar meni, da je sicer prikrajšano (o tem, vsaj posredno, govori tudi »človeška« zgodovina, mar ne?!)!!!

Druga možnost je težja: terja ZMOŽNOST biti (samo)svoj, zmožnost (pre)živeti (izključno) na temelju lastnih zmožnosti!

A zmore biti tudi lepša, kadar so zmožnosti (posameznikove) realne, kadar zavoljo njih zmore zadovoljno (pre)živeti. Čeprav… je, v absolutni večini primerov, grša,  saj za uspešno (pre)živetje le tozadevne, DOMNEVNE zmožnosti niso dovolj!

Medklic: tu smo že pri tistem »en dan kot lev – sto let kot ovca« (pa, prosim, nikarte s fašizmom mahati, ob zapisanem izreku, ki je krepko starejši in sega v antiko!), mar ne? Pri izreku, katerega bi se dalo takole prevesti: raje živim (pa čeprav en sam dan) svoje SUVERENO življenje, kot pa da bi živel (pa četudi sto let) v podrejenem položaju in tako, kot drugi hočejo ( = v nasprotju z lastno voljo)!

Če nadaljujem…

Da, tako potekajo stvari v naravi, po naravnih zakonitostih, v svetu, v katerem etike ni (oz. je zgolj PRAZNA beseda). In tako potekajo povsod, kjer nagoni odločajo, ne nazadnje – »položaj pokvari človeka«, na »položaju« začne več jesti, sebi jemati, svojim dajati, nesvoje odrinjati, zatirati, ker…

Ker, preprosto, NI človek, razumsko bitje!?

Ne bodi kot drugi?! V nagonskem svetu?!

V prejšnjem zapisu (»Mislim, torej sem!«) sem nanizal sledeče besedno sosledje:

Ko si enkrat ugotovil mravlje, takrat sicer veš, da se lahko kažejo kot manjše in večje, hitrejše in počasnejše, agresivnejše in umirjenejše, delavke in vojakinje… a VEŠ tudi to, da se VSE mravlje izkazujejo – kot mravlje! Z drugimi besedami: pri mravljah ni nobenih bistvenih, vsebinskih razlik!

Celotna moda temelji na kompleksih, celotna moda je zgolj – sledenje tega »ne bodi kot drugi«. Pa naj gre za oblačila, tetovaže, natikanje različnih obročev, slengovsko izražanje, glasbo…

Celotna moda želi svojim sledilcem zagotoviti to, da »bodo drugačni« (od ostalih, od večine), a zagotovi le to, da… se drugače oblačijo (njih oblačila so drugačna), se z različnimi sličicami in obroči  kažejo (njih zunanji izgled je drugačen, mu je nekaj »umetnega« dodanega), njih način sporazumevanja (le-tega že itak, v nobenem jeziku, pa naj bo tudi knjižni, dejansko NI) je drugačen, njih bobniči drugače reagirajo (na zvok in glasnost le-tega) in drugače svoje (obredne) plese izkazujejo… v bistvu pa – »VSE mravlje se izkazujejo - kot mravlje«!

In, za zaključek: ja, pri človeku JE drugače (kadar deluje svoji zasnovanosti ustrezno oz. kadar NI psihično okvarjen). Človek v živetju samem NE vidi cilja (smisla) lastnega živetja. Človeku NI na prvem mestu to, da bo jedel zrezek (namesto kruha), da bo imel (vsaj) tako dober avto, kot ga ima sosed, da bo (po)segel po vsem, po čemer meni, da mu je dano poseči (v materialnem vidiku)… daleč od tega!

Človek se zmore (in zgodovina priča o tem, da tudi SE) odpovedovati materialnemu, zmore lastno življenje za neudobno, celo nevarno, nezanesljivo narediti, sledeč nekim ciljem, načelom, nekemu svojemu prizadevanju (delu)… pa zmore krepavati od lakote, da le slika, piše, izumlja…

In mu je ne samo pomembno, pač pa POTREBNO, da »nekaj počne«, da na osnovi lastnega živetja (ter iz njega) »nekaj ustvarja«, da s tem, narejenim – samega sebe, lasten obstoj osmisli! Pa naj gre za rodena, kateregakoli, ali »le« za umetelnega izdelovalca sveč… za živalim (in ne zaslužku) predanega veterinarja… za spoznanji (in ne priznanji) stremečega raziskovalca!
In človeku avtoriteta NI sporna, mu ne dela težav, kadar je, ta avtoriteta, dejanska, in se izkazuje v podobi več-znati, več-boljšega-izkazovati, pa…

Pa pravzaprav ne potrebuje, ta, človek, tega »ne bodi kot drugi«, ker – samega sebe išče (marsikdaj tudi najde) v delu, s katerim se ukvarja. In na tem področju je toliko različnih možnosti, da v bistvu (niti v osnovi) NE moreš biti kot drugi (robotizirano nemisleč), pač pa si, preprosto, to, kar si – ti sam, en in edini!