Je kraja zares vezana (odvisna od, pogojena z) na kriterij upravičenosti?

Dule, hvala za iztočnico!

V nekem pogovoru, temelječem na mojem zapisu, in v njem izkazani trditvi (pojasnilu), da kraja temelji na kombinaciji POTREBE (po imeti »nekaj«) in NEZMOŽNOSTI (za to, da bi taisti »nekaj« ustvaril na pošten način), je sogovornik izrazil nestrinjanje (s to mojo trditvijo) in mi pojasnil, da  »krasti ni odraz nesposobnosti, ampak je vezano na kriterij upravičenosti«. In, kakopak, skupaj bomo skušali pogledati, če je temu res tako, pa – malček več časa bo potrebnega, za ta zapis, in prostora, kajti – svet je krepko bolj pester, s tem tudi kompleksen (»zapleten«), kot ga je zmožna videti (»razumeti«) nagonska (in zgolj)  pamet, celo bolj, kot ga je zmožen videti in »razumevati« raz/um, takrat, kadar mu je (zaradi delovanja večinskega, nagonskega okolja, posledično zaradi psihične okvare, nastale neposredno zaradi taistega delovanja okolja – sleherna psihična okvara pa BREZPOGOJNO pogojuje tudi zmanjšano zmožnost razmisleka) – okrnjena zmožnost mišljenja (posledično tudi razumevanja).

Najprej – kaj je to »kraja«?

Zagotovo se strinjaš, če zapišem, da je kraja vsak-neodobren-odvzem-ne-svojega, oziroma, da je kraja tisto ravnanje, s katerim nekomu vzameš nekaj, in se ta nekdo s tem ne strinja (ti ne dovoli vzeti).

Kraja JE v NAGONSKEM svetu samoumevnost, je nekaj povsem »normalnega«, naravnega.  Denimo, levu se zdi povsem samoumevno krasti, in se s krajo tudi izkazuje, vsakokrat, ko zaradi želje po zadovoljitvi svoje POTREBE ( = lakote), in zaradi NEZMOŽNOSTI, da bi taisto potrebo zadovoljil na drugačen način (recimo temu na pošten način, na način, da ne bi brez-dovoljenja-tuje-vzel), (u)krade (neko TUJE, ne-njegovo) življenje. Lahko bi rekli, da »lev krajo pojmuje kot nekaj dopustnega«… ko bi lahko, sočasno, rekli tudi tega, da se je lev zmožen zavedati samega sebe in celote (nekega okolja, v katerem biva in kateremu, hoteč to ali ne, pripada). A se NI zmožen zavedati tega, kakor se NI zmožen taistega zavedati VES  nagonski (torej tudi človejaški) svet!

Niti ne tako dolgo nazaj, v zgodovini, je bila kraja kot način zadovoljevanja potreb povsem samoumevna tudi za – svet človejakov! Ne nazadnje, tudi oni SO NAGONSKA BITJA, tudi oni pojmujejo svet natanko tako, kot so ga zmožni pojmovati nagoni oz. (zgolj) pamet. Pa so se napotili k sosednjemu plemenu, tam, z gorjačami, prepričali branilce, da so upravičeni do tega, da jim vzamejo tisto, kar so se namenili vzeti. Kakopak, če so bili močnejši, takrat jim je kraja tudi uspela (ob določeni kazni, kakopak, kajti realno je domnevati, da so v vsakem spopadu ranjeni in/ali žrtve na obeh straneh), v kolikor pa niso bili močnejši – takrat pa so bili zgolj kaznovani (zaradi poskusa udejanjanja njihove namere).

Temu naj načeloma več ne bilo tako, vendar – je to res?!

Je in NI. Bom kar s primeri pojasnil.

JE res takrat, kadar se nagonsko bitje boji tega, da ga bodo pri kraji videli/zalotili… tega, da ga bodo ujeli, in ga, zaradi kraje, kaznovali (in bo kazen, denimo odvzem prostosti, ali pa ustrezen – denarni – znesek, katerega bo kradljivec moral plačati, tako za same stroške procesa, kakor v podobi odmerjene mu kazni), in NI res takrat, kadar je v nekem okolju kraja pojmovana kot nekaj samoumevnega (vsi-jemljejo-pomeni-da-lahko-tudi-jaz-ti), in/ali takrat, kadar je kradljivec prepričan v to, da ga nihče ne bo videl pri kraji (ga zalotil, ujel, ga – sodno – obravnaval), ali kadar meni, da je (po položaju) dovolj močan, da si sme dovoliti tudi tisto, česar (si) drugi ne smejo!

Da temu ni tako? Lepo te prosim, v katerem svetu pa živiš?! Kaj meniš, čemu so vsa podjetja uvedla varnostne službe, čemu določena celo omejujejo izhode (oz. možnosti iznosa) iz objektov, čemu tam, kjer večje vrednosti proizvajajo, opravljajo (brezpogojno) osebne preglede VSEH zaposlenih, takrat, ko le-ti zapuščajo delovišče?! Čemu le, če ne zaradi tega, ker so, taista podjetja, nekoč, v preteklosti, ugotovila, da – zaposleni nepooblaščeno odnašajo njih lastnino (material, delovna sredstva, proizvode) = kradejo?!

Krajo je moč obravnavati kot dopustno celo na širšem, potemtakem »družbenem« področju. Vzemimo za primer razne »revolucije«, denimo načeloma vsem znan socializem, ki je (v neki temeljni, a le teoretično in predvsem ZELO POGOJNO pravilni želji po zagotovitvi »socialne pravičnosti«) – razlastil lastnike! Posameznikom, tistim, ki so imeli (so bili »bogati«) je vzel njih imetje, in jim ga je vzel brez njihovega pristanka! Pa - kako že smo opredelili krajo? Kot vsak-neodobren-odvzem-ne-svojega, oziroma, da je kraja tisto ravnanje, s katerim nekomu vzameš nekaj, in se ta nekdo s tem ne strinja (ti ne dovoli vzeti)!

Pomeni, da je bila kraja v začetnem obdobju socializma nekaj povsem samoumevnega, »normalnega«, čeprav sistem ni jemal samo tistim, ki so na nepošten način dospeli do svojega imetja, pač pa je vzel tudi tistim, ki so pošteno, na temelju lastnih zmožnosti (marsikdaj celo skozi nekaj generacij) uspeli ustvariti svoje imetje! In je bila povsem samoumevna, »normalna«, takšna kraja, za vse tiste, ki so imeli (od te kraje) določeno korist (in se, taisti, niti pod razno niso povprašali o etičnosti = dopustnosti njih lastnega dospetja do lastnine, imetja!). Vendar…

Vendar je, zahvaljujoč ČLOVEKU-RAZUMNEMU BITJU, skozi čase prišlo do sprememb, in je prišlo tudi do t. im. etičnih normativov (posledično tudi do pravnih), pa je danes (in praviloma) malodane vsakomur znano, da kraja ni dopustno izkazovanje (in glede na to, da mu je to znano, tudi ne more razumevati krajo kot nekaj, kar bo smel storiti ne da bi, ob tem, tvegal, ne da bi ga, ob tem, doletele posledice, v podobi kazni)!

Da (in to sem poudaril tudi sogovorniku), potrebno se je zavedati preprostega dejstva: svet-dvonogih-in-v-oblačila-odevajočih-se-bitij NI sestavljen iz ene vrste, pa zaradi tega (v taistem svetu) tudi vzroki, potrebe, želje, razumevanja, pojmovanja, izkazovanja – ne morejo biti (za vse) enaka (ne glede na to, da pravni… in vsi ostali… normativi to pričakujejo, celo terjajo)!

Katere pa so tiste potrebe, ki privedejo v krajo?

Temeljna potreba, vsaj v absolutni večini primerov, je zagotovo tista nimam-(imam-premalo)-tistega-kar-potrebujem-za…

Te potrebe so raznovrstne, v osnovi pa jih lahko razdelimo v dve vrsti, pa, denimo, nekdo nima tistega osnovnega, kar bi potreboval za zagotavljanje povsem temeljnih potreb živetja (nima, na primer, niti hrane oz, toliko denarja, da bi si hrano kupil)… spet nekdo drug nima tistega, kar bi moral imeti, da bi zadostil potrebi po (lastnem) zadovoljstvu (zadovoljstvo = energija = zagotavljanje »moči za živetje«).

V vsakem primeru so vse te potrebe RAZUMLJIVE (so pojasnljive, v okvirih objektivnih dejstev oz. stanj), tistemu, pač, ki zmore dejansko poznati značilnosti človeka in človejaka. To, kakopak, NE pomeni, da je tudi dopustno s krajo zadovoljevati lastne potrebe (posledično želje), vsekakor pa pomeni, da je moč, v določenih primerih, krajo obravnavati celo kot – moralno NEsporno dejanje (denimo: sem brez službe… kar nekaj časa sem – brezuspešno – iskal načine, da bi na osnovi lastnega dela zaslužil denar, ki ga potrebujem za živetje sebe, in/ali svoje družine… nikogar ne poznam, ki bi mi denar posodil… prodal sem že vse, kar sem zmogel prodati… socialna služba ni ugodila moji vlogi za dodelitev pomoči… tudi z beračenjem ne uspevam zbrati potrebne količine denarja… pa sem, v končni fazi, vlomil v trgovino in ukradel nekaj kruha, da sem nasitil otroke), a so takšni primeri izjemno redki v »zahodnem svetu« (dočim so pogostejši v »nerazvitem svetu«).

Potreba po pre/živetju je torej TEMELJNA POTREBA (praviloma vsaj), ki zmore privesti do kraje. In tudi privede, VEDNO, če ne prej, potem takrat, ko ugotovim, da sem storil že vse, kar sem zmogel storiti (a pri tem NISEM BIL USPEŠEN = pomeni, da NISEM /BIL/ ZMOŽEN razrešiti problema!!!), a moram, kljub temu (oz. prav zaradi tega, ker drugače, na pošten način NISEM ZMOGEL!) krasti!

Vemo, kaj je to pravilo? To je, preprosto, opredelitev določenega izkazovanja, opredelitev, ki v enakih okoliščinah in za iste vsebine VEDNO velja. Denimo, za ptice vedno velja, da so to živali, ki imajo votle kosti, so operjene in imajo prednji okončini v podobi kril, pa – vse, kar ne ustreza temu pravilu (opredelitvi, pojasnilu) NE more biti ptica, kajti – zapisane tri značilnosti so temeljna opredelitev ptic, kot vrste (in s tem sleherne posamične ptice). Z drugimi besedami:

V kolikor me POTREBA VEDNO prižene do tega, da (po)iščem način njene razrešitve, in v kolikor mi NEZMOŽNOST za to, da bi potrebi zadostil na pošten način, onemogoča zadovoljevanje potrebe… takrat bom, slej ko prej (u)kradel!

Je pa, vsekakor, res tudi to, kar mi je sogovornik omenil, konkretno to, da TUDI kriterij upravičenosti (so)pogojuje krajo (jo sopogojuje, a je NE povzroča, ni njen neposreden vzrok), vendar – KO bi bilo pojmovanje kraje pojmovano kot dopustno ravnanje, in ko bi bila dopustnost ravnanja resnično tisti vzrok za krajo - potem bi kradel vedno, ne oziraje se na okoliščine, kajti – pravila veljajo za vse stvari, vsebine, izkazovanja, in veljajo VEDNO ENAKO (v odnosu do neke posamičnosti), in bi, potemtakem, kradel tudi takrat, kadar sploh ne bi imel (neke) potrebe (katero razrešujem s krajo)!

Da temu NI tako, o tem pričajo že povsem banalni primeri, celo tisti iz (uradno) živalskega sveta. Poglejmo, na primer, že omenjanega leva: v lov ( = v odvzem-ne-svojega-živetja = v krajo) se poda izključno takrat, kadar je lačen, pa – ko bi mu nekdo vsak dan »pred nos« postavil določeno količino mesa, s katero bi zadostil sitosti (taistega leva), potem sploh ne bi šel loviti ( = krasti tujega živetja), pa čeprav mu je tak način zadovoljevanja potreb (lakote), kakor sem že prej zapisal,  nekaj povsem samoumevnega, »normalnega«, dopustnega! Čemu le bi, po nepotrebnem, trošil svojo energijo, čemu bi se, po nepotrebnem, izpostavljal nevarnosti, celo lastno živetje ogrožal (v primeru, da ga, na primer, bivol potepta, ali mu razpara črevesje), ko pa – NIMA POTREBE PO KRAJI! Da, potreba (in, posledično, njena zadovoljitev), in NE »pojmovanje oz. kriterij upravičenosti«, je tisto, kar pri levu (in vseh nagonskih, v skrajnih primerih tudi pri razumskih bitjih) odloča o ravnanju samem (torej tudi o kraji, ki je, ne nazadnje, konkreten način ravnanja), dočim »kriterij upravičenosti« nastopi šele naknadno (in tako, da krajo bodisi opravičuje ter jo, s tem, obravnava kot povsem dopustno, s tem, posledično, tudi lažje, hitreje izvedljivo… bodisi jo sicer obravnava – še vedno – kot neetično, nedopustno, a v podobi nekakšnega zasilnega izhoda, v podobi izbire manjšega zla: manj neetično je to, da ukradem kruh, kot pa to, da tisti, ki je od mene odvisen, zaradi moje NEZMOŽNOSTI-da-mu-na-pošten-način-zagotovim-potrebno, zaradi odsotnosti hrane umre)!

Sicer pa, in povsem mimogrede: kaj pa so ti »kriteriji upravičenosti«? Do česa pridemo, na njih osnovi? Zgolj in samo do tega, da neko vsebino (ravnanje) opredelimo bodisi za upravičeno (pravilno, nesporno, dopustno), bodisi za drugačno, nasprotno. Pomeni, da so ti »kriteriji upravičenosti« v bistvu le sredstva POIMENOVANJA določene posamičnosti (in jo lahko poimenujemo bodisi kot dopustno, bodisi kot pogojno dopustno, bodisi kot nedopustno), medtem ko je samo poimenovanje…

Če zapišem formulo, in zapišem takole:

bolezensko odtujevanje tuje lastnine = kleptomanija… potem se moram zavedati, da sem s terminom »kleptomanija« v bistvu opredelil, posledično tudi izkazal neke »kriterije upravičenosti«, da sem s tem, v bistvu, izkazal razumevanje tega, da gre pri kleptomanu za bolezensko stanje, povzročeno na temelju psihične okvare (da tudi bolezni, katere zaznavamo v njih konkretnih podobah/oblikah, tiste, pač, katere sodijo v psihosomatske bolezni, so zgolj posledica nekega vzroka = psihične okvarjenosti), pomeni, da mi je razumljivo, celo SAMOUMEVNO, da ta, ki izkazuje kleptomanijo, NE ZMORE drugače, kot da krade (ni zmožen samega sebe odgovorno voditi skozi življenje, njegov razum – v primeru, da gre za razumsko zasnovano bitje – na področju prilaščanja-tujega-imetja NI zmožen delovati… pa čeprav lahko, načeloma, deluje povsod drugod), pomeni, posledično, da ga ne bi smel kaznovati (za kaznovanje je namreč potrebno ZAVEDATI SE tega, da si nedopustno ravnal, medtem ko kleptoman tega zavedanja ni zmožen!), pač pa bi ga moral napotiti na zdravljenje!

Koliko besed, in to zgolj zato, da bi pojasnil da »kleptomanija« ( = obravnavanje, pojmovanje, poimenovanje« nekega konkretnega stanja) NI IN NE MORE BITI VZROK »bolezenskega odtujevanja tuje lastnine«, in to (vzrok) ne more biti, preprosto, zaradi tega, ker kleptomanija JE bolezensko odtujevanje tuje lastnine.

Povsem mimogrede: tudi tisto, kar imenujemo pohlep, pogoltnost, nenasitnost… je pri razumskem bitju posledica (način izkazovanja) neke psihične okvarjenosti (ko ne bi bila, potem bi bil, ta pohlep, pravilo, pomeni, da bi bil značilnost vsakogar in vseh razumskih bitij), dočim je pri nagonskih bitjih samoumevnost, »normala« (VSELEJ bi radi imeli tisto, kar vidijo pri nekem drugem, s to razliko, da so posamezniki na položajih, na katerih lahko ta svoj pohlep, s konkretnimi dejanji, tudi izkazujejo, dočim večina – »zgolj« želi dospeti do te možnosti, da bi sebi jemala vse, kar bi si zaželela imeti, in BI SE S POHLEPNOSTJO tudi IZKAZOVALA, ko bi imela možnost za to)!

S tem smo dospeli že do druge, a prav tako temeljne, potrebe, ki žene v krajo, do potrebe po zagotovitvi (lastnega) zadovoljstva!

Pojdimo najprej v naravo, torej v svet (uradno opredeljenih) živali. In vzemimo za primer srake!

Vsem je znano tisto, da srake rade nabirajo svetleče se predmete, in jih nabirajo zgolj zaradi tega, da jih – hranijo v svojih gnezdih. Vendar – jih res nabirajo ZGOLJ zaradi tega? Ne, še zdaleč ne!

Narava NI neumna, in v njej ima vsako izkazovanje, v njej ima vsaka posledica svoj (s časom vsaj) razložljiv vzrok.

Dejstvo je, da sraka blestečih se predmetov NE potrebuje zato, da bi zagotovila svoje (in osnovno) preživetje. Ne hrani se z njimi, ne more jih uporabiti, da bi si z njimi spletla gnezdo, z njimi se ne more ubraniti (celo nasprotno, s »svojimi« blestečimi se predmeti dobesedno vabi druge srake – ki tudi zbirajo takšne predmete – da ji vdirajo v gnezdo, da ji skušajo te predmete ukrasti)… a jih, kljub temu, potrebuje! Zakaj?

Odgovor (pa naj se zdi še tako neverjeten) najlažje najdemo, če se ponj podamo v nek drug, a prav tako nagonski, svet, v – svet človejakov!

Človejaki so povsem netvorna bitja (zmožni so izdelovati že-izmišljeno-že-tvorjeno, niso pa zmožni ustvarjati nekih novih vsebin, ali jih prepoznavati/ugotavljati – trdno, pravzaprav neomajno sem prepričan, da med vsemi »geniji«, ki so odkrivali danosti, med njimi tudi naravno-družbene zakonitosti, NI enega samega človejaka, ker ga, preprosto, ne more biti! Konkretno, praktično mišljenje, s katerim razpolagajo vsa nagonska bitja, tudi človejaki, je namreč KREPKO PREMALO za to, da bi dejstva razumeval, jih, posledično, »odkrival«, jih zmogel pojasnjevati v podobi vselej enako veljavnih pravil), pomeni, da sama ne razpolagajo z nekimi vsebinami (katere bi imeli V SEBI), na temelju katerih bi se lahko izkazovali na način, da bi z ustvarjanjem nečesa novega sebi gradili določeno mesto v družbeni hierarhiji.

Mimogrede: človek te potrebe (potrebe po umeščanju na družbeni lestvici) ne izkazuje, človek izkazuje potrebo po prepoznavanju njegovega dela (tvorjenja), potrebo po tem, da lastno delo (aktivnosti, in njih rezultate, temelječe na njegovih zmožnostih) osmisli, in šele naknadno, v taisti osmislitvi, najde sebi (potrebno) zadovoljstvo!

Da, VSA nagonska bitja NE ZMOREJO brez (družbene) hierarhije, VSA nagonska bitja želijo dospeti na čim višje mesto, na tej (družbeni) lestvici, in VSA nagonska bitja ta svoja prizadevanja ( = potrebo) izkazujejo tako, da (v okviru boja za obstanek, znotraj katerega je močnejšemu, spretnejšemu, hitrejšemu… ne samo lažje pre/živeti, pač pa pre/živi krepko bolj lepo, dobro, skratka uspešno od vseh ostalih, manj močnih, spretnih, hitrih…). In kako, s čem izkazujejo to svojo razvrščenost? S stvarmi, ki so izven njih: s tem, da smejo požreti več, kot požrejo ostali… s tem, da imajo na voljo več (ali celo vse) samic, kot jih imajo ostali… s tem, da smejo ležati v neki senci, medtem ko ostali (in za vse) lovijo hrano… s tem, da smejo sprejemati odločitve, in jih morajo (vsi) ostali ubogati. In tudi s tem, da – imajo v gnezdih blesteče se predmete!

Kako se izkazuje človejak? Če ima sosed boljši avto, potem se pojavi zavist, kajti – sosed je (s taistim avtomobilom – in ne glede na to, KAKO je do njega dospel, in je lahko dospel tudi na neetičen, torej načeloma nedopusten način!) DOKAZAL, da zmore več, da je bolj sposoben /priti do konkretnega avtomobila/, v bistvu je sosed DOKAZAL, da je boljši, da je VEČ VREDEN… in, posledično, ga kot takega obravnava celotno okolje (če ga ne bi obravnavalo kot takega, potem taisti sosed okolju ne bi bil moteč… potem si okolje ne bi želelo vsaj takega, ali celo boljšega, dražjega, avtomobila… potem sploh ne bi delovale modne zapovedi, in ne bi več »štelo« to, da nosiš »versačeja«, medtem ko ga neki drugi ne nosijo…potem sploh ne bi delovalo potrošništvo, in ne bi »potreboval« tozadevno pametnega telefona, ki ga, »potrebuješ« le zaradi tega, ker ga »imajo vsi drugi« - menim, da se da pogovore opravljat tudi z ne-pametnim telefonom, in menim, da je opravljanje pogovorov temeljna funkcija/zadolžitev slehernega telefona). Da, človejaki (kakor VES NAGONSKI svet) svojo (in zgolj domnevno, a med njimi še kako veljavno) »vrednost« gradijo z – imetjem materialnega, pa naj gre za zidove, naprave, počitnikovanja, oblačila, hrano in/ali pijačo, ali za denar (njegovo količino/vrednost), s katerim lahko udejanjaš (kupiš) svoje želje… ali za ostale podobe, formalne, kakopak, izkazovanja te »več vrednosti« (položaj, moč odločanja, spričevalo)! Drugega, preprosto, nimajo (in NE zmorejo imeti)!

Pomeni, da tudi potreba po lastni umestitvi (na neko, katerokoli, lestvico) sodi med tiste potrebe, ki, kadar so zadovoljene, zmorejo zagotoviti za ugodno živetje tako potrebno zadovoljstvo. Čeprav, absurd – v svetu razvoja, v svetu proizvodnje, v svetu relativno visoke stopnje (osebne) varnosti…pripadnik absolutne večine NIKDAR ne bo mogel imeti tistega, kar vidi pri nekih posameznikih (ki so, pač, močnejši, spretnejši, hitrejši…), pomeni, da bo ta posameznik (in tudi ta absolutna večina) VEČNO NEZADOVOLJEN, ker je samemu sebi večno merilo dobrega in pravičnega sveta, ker zase vedno meni, da si zasluži vsaj toliko, kolikor ima tisti, kateremu zavida imetje. Ker je NErazumsko, butasto nagonsko bitje, živeče v človekovem okolju (potemtakem tudi v okolju etike, uvidevnosti, socialne pomoči…), pa ve, da lahko vselej računa na (vsaj nekakšno) družbeno pomoč, in da lahko nanjo računa tudi takrat, kadar bo s svojimi nerealnimi (in lastnim zmožnostim neprimernimi) zahtevami, posledično z ravnanji – zabredel v drek!

Gre za bolestno stanje, glede na to, da je stanje celo v naravi, torej znotraj (uradno opredeljenega) živalskega sveta, vsemu navkljub, bolj »normalno«, manj moteče (žival, ne nazadnje, ne pozna pohlepa, žival se, ne nazadnje, ne podaja tja, kamor se, objektivno gledano, ni zmožna podati!)?

Ne, ne gre, razen pri pohlepu in kleptomaniji (čeprav tako pohlepnež, kakor kleptoman, tudi sledita zgolj svoji potrebi po zadovoljstvu, in ne moreta biti zadovoljna, kadar, prvi, nima vedno več, in drugi, ne u/krade, in sploh ne moreta dospeti do trajnega zadovoljstva – kakor do njega tudi občestvo ne zmore, kajti – vedno obstaja več od več, in vedno obstaja nekaj, kar je moč u/krasti) za neko obče nenormalno stanje.

Pri občestvu gre za povsem »normalen« odziv (kako že gre tisti obči, in povsem samoumeven? Aha, ja: PRILIKA DELA TATU!), za povsem »normalno« posledico kombinacije dejstev, da – živi v človekovem svetu, v svetu tvorjenja, ustvarjanja (vedno) novih vsebin, vedno boljših pogojev živetja (tega v naravi NI, pač pa je narava vedno le takšna, kakršna je, zvečine povsem neobzirna, celo kruta!), da, potemtakem, živi v NEsvojem svetu, v svetu, v katerem obstajajo povsem drugačna pojmovanja, merila, ravnanja (človekova, pač), kot so pojmovanja, merila in ravnanja človejakov… in da mu je tako priznana pravica do enakosti (vendar le do enakosti pred zakonom, potemtakem do enakosti v odnosu na izhodiščni položaj, oziroma, drugače: vsi imamo, načeloma, in v izhodišču, enake pravice oz. možnosti, vsi se lahko prijavimo na razpis, katerikoli, za neko delovno mesto… vendar NIMAMO VSI ENAKE PRAVICE DO TEGA; DA TAISTO DELOVNO MESTO TUDI ZASEDEMO, pač pa naj bi o njegovi zasedbi odločala usposobljenost, strokovna, pa osebna zmožnost uspešnega izvajanja del, pa značajske lastnosti, kakršne so korektnost, zanesljivost, prizadevnost… pri čemer pa, žal ali k sreči, vsi NISMO enaki!), kakor tudi, da mu je povsem samoumevno njegovo (človejaško) pojmovanje te enakosti, in jo pojmuje dobesedno kot – VSI SMO ENAKI! Pa je, posledično, še manj čudno (kot v naravi, kjer si odvisen IZKLJUČNO od lastnih zmožnosti) to, da si vsakdo želi imeti vse tisto, kar vidi pri drugih. Mu, pač, po »logiki« preproste pameti, to tudi pripada (v nasprotnem ne more biti enakosti)!

Dalo bi se, tu, govoriti tudi o kompleksih (zakompleksanosti), porojenih zaradi ne-imeti-tisto-kar-ima-drug (ki ima, kakopak, vselej več – običajno se ne primerjajo s siromašnimi, pa da bi, posledično, dejali tisti lahko-sem-zadovoljen-s-svojim-četudi-skromnim-živetjem-marsikdo-niti-za-jesti-nima!), o, posledično, »mašilih« taiste zakompleksanosti (alkohol, samomor, droga, družinsko in vsa ostala, tudi psihična, malodane neopažena, a vsakdanja, nasilja, zadrtost…), a ne bom, kajti nisem se namenil obravnavati problematike zgolj dveh milijonov (ali zgolj osmih milijard) nagonskosti… pač pa sem zgolj želel (uvodoma omenjenemu) sogovorniku pokazati, čemu sta POTREBA (po imeti nekaj, česar nimam) in NEZMOŽNOST (za zagotovitev taistega na pošten način) krepko bolj odločujoč dejavnik (in, obenem, vzrok) izkazovanja, udejanjenega v podobi kraje… kot pa je to samo pojmovanje (kriterij) upravičenosti.

Ne, dragi in vselej dobrodošel sogovornik, »kriterij upravičenosti« NI vzrok za krajo (sam, in neposredno, ne vodi vanjo, vsaj brezpogojno ne), je pa eden izmed dejavnikov, ki (v zvezi s krajo) odločajo o tistem KAJ bom (u)kradel, KAKO bom (u)kradel, KOLIKO bom (u)kradel, KOMU bom (u)kradel… če sploh bom šel krast. Ja, natanko na enak način, kot deluje »kriterij upravičenosti«, delujejo tudi… ugotovitev varnosti moje kraje (če bom ugotovil, da me bodo – pri poskusu kraje – zagotovo ujeli, potem se, praviloma vsaj – razen v primeru, da sem bodisi neprišteven, ali pa da živim v takšnih strahotnih življenjskih razmerah, da mi zapor predstavlja neke vrste hotel, v katerem poskrbijo za mojo udobno namestitev, in za redno hranjenje – kraje NE bom lotil)… in ugotovitev zmožnosti izpeljave kraje (če vem, da ne znam vdreti v sef, in da nimam za vdor potrebnega orodja, potem – ne bom šel vdirati v sef)… pa še kak dejavnik bi se, zagotovo, našel.

Sem uspel, s pojasnilom?