Živimo
v svetu, v katerem absolutna (in nagonska) večina »ve«, da
je-svet-takšen-kakršnega-vidim ( = takšen, kakršnega doživljam), v svetu, v
katerem taista večina (in sleherni njen pripadnik = povprečnež) »razumeva« na
osnovi čutnega zaznavanja (vid, sluh, okus, tip, vonj), potemtakem »razumeva« na temelju ZUNANJOSTI
(le zunanjost, in to ZGOLJ OPREDMETENEGA = MATERIALNEGA, je moč doživljati z
omenjenimi vrstami zaznavanja), ob
sočasnem NEdospevanju do same vsebine ( = do tistega, kar sleherno
posamičnost dejansko opredeljuje = ji določa načine in podobe, na katere oz. v
katerih se izkazuje)! Živimo, potemtakem, tudi v svetu (šolskih) spričeval,
kar, z drugimi besedami, pomeni, da je neko uradno, formalno potrdilo merilo
dejanskosti, na primer dejanskega znanja.
A, žal, večina teh potrdil priča zgolj o DOMNEVNEM znanju, o nekih »veščinah«
in »zmožnostih«, ki so ozko omejene v okviru področij (in okoliščin!),
za katere velja, da so zgolj podoba papagajskega-ponavljanja-obravnavane-snovi-in-naknadnega-oblikovanja-taistega-ponavljanja-v-podobe-DOMNEVNEGA-znanja!
Lep
primer so »dr. ekonomskih ved«, ki so trdili, da je treba prodati lastne
proizvodne vire, da bo življenje potem lažje, boljše… in vsi tisti, ki so jim
verjeli in temu verovanju ustrezno ravnali (od politikov do občestva).
Potemtakem
živimo v svetu, v katerem množica »strokovnjakov« zaseda določene položaje
(odločanja), v katerem množica »strokovnjakov« deluje v podobah »učiteljev« (ki
zmorejo zgolj papagajsko-prenašati-to-kar-so-se-sami-naučili-na-nove-»strokovnjake«),
v katerem množica »strokovnjakov« deluje na način, da »razrešuje« določene
težave (se operativno, in na vseh področjih, ukvarja z vsakdanjim živetjem in
izhajajočimi potrebami).
Dobro
bi bilo, KO bi se zavedali razlik v treh povsem preprostih vsebinah, vsebinah,
katere imenujemo znanje, pamet, razum(evanje)!
O tem sem sicer že
nekajkrat, a ne škoduje (žal tudi koristi ne), v kolikor ponovim.
Znanje = imetje oz. razpolaganje z
določeno količino podatkov. In je to še najbolj razvidno v šolah, v katerih »učitelji«
terjajo – ponavljanje povedanega. Več tudi ne morejo terjati, ker – so sami
nerazumski, pa izven okvirjev naučenega, preprosto, NE zmorejo; ker je
absolutna večina učečih se nerazumska, pa izven okvirjev preprostega NE zmore
dospeti.
Da je
znanje zares LE količina nekih podatkov, o tem priča delitev na uporabno
znanje in neuporabno znanje. Prvo je takrat, kadar uspeš, s pomočjo
tega, kar si se naučil, »besede spremeniti v dejanja« oziroma, drugače
povedano, kadar na temelju svojega znanja dospeš do nameravanega, željenega
cilja. Drugo je vse ostalo (vsi NEuspeli poskusi, da bi na temelju svojega
znanja željeno tudi udejanjil).
Pamet = zmožnost soočanja z NEPOSREDNIMI
posamičnostmi, s katerimi se (v okolju, v katerem živiš) soočaš. Potemtakem pri
pameti NE gre za samo spreminjanje okolja (za tisto, kar, na primer,
znanstveniki počno, ko s svojimi odkritji SPREMINJAJO pogoje živetja!), pač pa
zgolj za neposredno odzivanje na neke, konkretne dogodke.
Pamet
je značilnost nagonskega sveta, potemtakem jo lahko srečamo tako pri (uradno
opredeljenih) živalih, kakor pri človejakih. Gre za povsem enostavno, temeljno
zmožnost odločanja, zmožnost, ki jo, ko o mišljenju govorimo, imenujemo konkretno,
praktično mišljenje.
Razum = zmožnost celovitega vpogleda,
potemtakem vpogleda v tisto, kar doživljam (oz. sem doživljal, bodisi sam,
neposredno, bodisi prek drugih, posredno), kakor tudi vpogleda v ŠE NE
DOŽIVETO, torej v nekaj, s čemer še nihče nima nikakršnih izkušenj (ko
temu ne bi bilo tako, potem Koh ne bi dospel do bakterij, Galileo do okrogle
Zemlje, Fleming do penicilina…).
Razum
ugotavlja na podlagi dveh stvari: na podlagi kompleksnega, celovitega mišljenja
(za le-to pa potrebuješ tudi enovito, celovito zavest, posledično
zavedanje… česar v nagonskem svetu NI!) in na podlagi abstraktnega mišljenja (
= zmožnost, da si, ob tem, ko se zavedaš realnosti, v kateri se nahajaš, »predstavljaš«
vse tisto, do česar ne moreš dospeti z vidom, sluhom, vonjem, tipom, okusom…
tudi tega v nagonskem svetu NI!).
Glede
na to, da razum temelji na zmožnosti abstraktnega mišljenja (ob sočasnem
zavedanju = upoštevanju realnosti)… glede na to, da naj bi s to zmožnostjo
razpolagali le 4 % celotne dvonoge populacije… glede na to, da si tudi tisti,
ki so na levi strani Gausove krivulje (umobolni) zmorejo »predstavljati« tozadevno
nepredstavljive stvari (ob čemer se NE zavedajo realnosti!)… preostaneta le 2 %
tistih, ki zmorejo abstraktno mišljenje in se obenem »nahajajo« v okvirjih
realnosti (njenega zavedanja), pa – izračunaj, če želiš, vsaj približno število
ljudi-razumnih bitij, na planetu!
Da samo
znanje, kot tako (kot tisto-kar-smo-se-v-šoli-naučili) NI nujno tudi pravilno,
kaj šele odločujoče (v smislu, da na njegovi podlagi uspešno deluješ), o tem,
preprosto, govori sledeče dejstvo: nešteto je primerov, ko je (bila) učna snov
spreminjana, popravljana, nadomeščana (z novo), pa bi se, upoštevaje to, dalo
sklepati o tem, da so (bile) mnoge trditve, ki (so) se, skozi čase, izkazujejo
(izkazovale) kot edino pravilne, torej kot znanje, prepoznane kot – NAPAČNE,
resnici NEustrezne!
Da samo
»učenje« oz. »učiteljice« in »učitelji« (vsaj za absolutno večino to velja)
ni(so) zmožno(i,e) drugega kot papagajsko-ponavljati-tisto-kar-so-mene-papagajsko-naučili,
potemtakem učenje in »učitelji« ni(so) zmožno(i) doprinašati k RAZUMEVANJU,
posledično k pravilnemu znanju… o tem priča, prav tako, nemalo primerov, pa –
če zgolj Teslo izvzamem, in njegove težave, katere je doživljal ob soočanjih z
učnim programom in z »učitelji«, potem je zapis, upam, razumljiv. Pač: tako,
kot zmore ptica svoje mladiče naučiti le tisto, kar jo je naučila narava (kar
ji je narava dala v nagone), tako zmorejo VSA NAGONSKA BITJA zgolj PRENAŠATI
SVOJA »(SPO)ZNANJA« NA PODMLADEK. Ničesar več! In, mimogrede – tudi podmladek
NI zmožen drugače.
Nadaljujem
s primerom iz prve roke, in v želji, da pojasnim naslovno trditev, o tem, da
učenje NE zmore nadomestiti nerazumevanja, medtem ko razumevanje (vselej in zlahka) nadomesti učenje!
Sem že
pisal o tem, da se nikoli nisem (neposredno) usposabljal za to, da bom zmogel
nekomu (komerkoli) dosegati v psiho. Daleč od tega, o tem, da bi kaj takega
počel, nisem niti razmišljal, kaj šele, da bi si to želel!
Res je,
marsikaj me je zanimalo, z marsičem sem se seznanjal. K sreči tudi z vsebinami,
ki so (za delovanje v smislu izvajanja terapije) izjemno pomembne, pravzaprav
je njih poznavanje nepogrešljivo! Pa sem veliko informacij pridobival iz »narave«,
iz rastlinskega in zlasti iz živalskega sveta (če želiš nekaj primerjati, potem
moraš poznati primerjani/e vsebini/e)… iz sveta (zlasti tistih majhnih, še
nebogljenih in s strani občosti nepokvarjenih) otrok… življenjska pot mi je
omogočila nadpovprečno količino stikov, na različnih področjih in po različnih
vprašanjih, s posamezniki… opravljal sem razne delovne zadolžitve, od povsem
izvajalskih, na začetku, do vodilnih, pred koncem (za zaključek sem si, za skorajda
deset let, omislil samozaposlitev, v kulturi – da, živel sem izključno od
pisanja, pri čemer nikdar nisem pisal za rumeni tisk, ali za neke »moške«
revije)… obenem pa mi je, tako zaradi vzgoje, kakor zaradi (naravne)
zasnovanosti, etično ne samo znano, in blizu, pač pa mi je – vodilo skozi
živetje.
Kakorkoli
že, spočetka (govorim o samem začetku svojega terapevtskega delovanja, ob čemer
poudarjam, da se takrat sploh zavedal NISEM, da tovrstno delujem!) sem zgolj »krajšal
čas« (in skušal narediti nekoliko znosnejše okoliščine živetja) neki (psihično
in hudo) oboleli osebi. Čas, ki je bil potreben od same postavitve diagnoze
(huda oblika disociativne amnezije, predviden čas zdravljenja = do 7 let), pa
do odločitve izbranega terapevta o tem, če bo osebo sprejel v obravnavo.
Terapevt
je najprej ugotavljal, če bo »primer« sploh prevzel. Osebo je naročal obdobno,
pogovor je, običajno, trajal eno uro, vsi pogovori (po vrsti izključno
informativni = terapevt je presojal o tem, ali naj prevzame zdravljenje ali ne,
in se zdravljenja sploh ni lotil) pa so se razvlekli na dobo šestih mesecev. In
v teh šestih mesecih je terapevt ugotovil, da (čeprav on sam ne izvaja
terapije, čeprav je vedel o tem, da se s pacientko pogovarjam le jaz, in je
vedel tudi o tem kako se pogovarjava ter o čem) se splošno stanje obolele osebe
vidno izboljšuje ter – da ni potrebe po tem, da bi se tudi sam vmešaval! In je,
kakopak, o tej svoji odločitvi obvestil tudi (uradno) »lečečo« zdravnico,
psihiatrinjo (ki je bila »lečeča« le toliko, kolikor je, tudi ona, izvajala
občasne kontrole obolele osebe), ki se je s terapevtovo odločitvijo –
strinjala.
In šele
takrat je meni »kapnilo«, da počenjam nekaj, česar se nisem nameraval niti
lotiti početi, in da to počenjam uspešno.
Kakopak,
izkoristil sem srečno okoliščino, ki je v tem, da imam psihiatrinjo (obenem
uspešno terapevtko, z več kot 4 desetletji izkušenj) v sorodstvu, pa sem jo
vselej, a izključno PO TEM, ko sem določene aktivnosti izpeljal, v odnosu do
obolele osebe, povprašal, »če sem pravilno reagiral, če sem pravilno ukrepal«.
In vselej, vendar zgolj na začetku (v času dveh, morda treh mesecev) je bil
odgovor »si, zahvaljujoč intuiciji«.
Kakopak,
ker je »intuicija« bolj podoba neke slutnje, in je ravnanje, temelječe na njej,
bolj ali manj neko »srečno naključje«, in ker, na drugi strani, nisem izkazal
enega samega ravnanja, v vseh mesecih, letih, kar se s terapevtskim delovanjem
izkazujem, ki bi ga bilo moč kot napačnega obravnavati… je tudi mnenje o mojem »intuitivnem
ravnanju« zapopadlo povsem drugačno podobo, pa sem slišal:
Si zelo
močan, intelektualno, očitno razumevaš, očitno zmoreš to, za kar se drugi učimo
tudi do sedem let in več, pri čemer v bistvu, zvečine, samo olajšamo življenje,
medtem ko ti ozdraviš.
Kakorkoli
že, po dobrih dveh letih, kar sem zastavil s terapijo omenjene obolelosti, je
oseba postala povsem drugačna, in je izginila izguba spomina, slabokrvnost,
omedlevanje… izginil je cel kup težav, katere je pred tem »zdravila«,
neuspešno, uradna medicina, in je to izginotje dokazljivo tako z
laboratorijskimi izvidi, kakor tudi z mnenjem (zares, ne le po spričevalu)
strokovnjakov, kakor tudi, kar je najpomembnejše – po tem, kako se je ta oseba
dandanes zmožna izkazovati, kot suverena, načelna, sposobna, samozavestna,
obenem samokritična, uspešna… predvsem pa – kljub vsem težavam, z močno voljo
do življenja (mimogrede: pred tem je trpela tudi zaradi samomorilnosti)!
In,
kakorkoli že, danes se lahko pogovarjam z vsakomur, ki se spozna na psiho (žal
se ne morem s tistimi, ki se »spoznajo«, ki zgolj menijo, da jim je papir =
spričevalo dal/o zmožnost znanja = razumevanja), le da (zaradi ustrezne
neusposobljenosti, tudi po vprašanju strokovne terminologije) sam uporabljam
svoje besede (ponazoritve), kadar o čem razlagam, medtem ko sogovorniki znajo
strokovne izraze.
In,
kakorkoli že, a morda sem med redkimi (ne bi si domišljal, da sem edini), ki
postavljamo dve, sila pomembni tezi. Prva je teza o obstoju človejakov
(nagonskih, nerazumskih bitij), druga pa o NEenoviti ( = neceloviti) zavesti
(oz. zavedanju) taistih.
Ne,
šola mi ni dala razumevanja. Šola me, pravzaprav, in konkretno po tem
vprašanju, ničesar uporabnega ni naučila! Šola je namreč prepričana v to, da
svet poseljujemo ljudje, da ljudje tvorijo človeštvo, da so ljudje (človeštvo)
razumna bitja… da se, ne nazadnje, zavedajo svojega početja, samih sebe! Pa…
Bo kdaj
prišlo do tega, da bo učenje – ustrezno dejanskemu stanju?!
Ni komentarjev:
Objavite komentar