Opravičilo in obžalovanje...

Zamisel za zapis sem dobil na osnovi nekega pogovora, spletnega, v okviru katerega so izražali svoja pojmovanja omenjenih vsebin. Pravzaprav sta me k zapisovanju “nagnali” dve trditvi. Prva, ki pravi, da “sta opravičilo in obžalovanje eno in isto”. Druga, ki trdi, da “ko enkrat obžaluješ, potem se vse ostalo (tudi opravičilo) odvije samo od sebe”. Pa - ustrezata, ti trditvi, dejstvom?

Ko bi bil svet črno-bel, tako enostaven, kot ga zmorejo enostavne oči enostavnega uma zreti, takrat bi, morda, celo ustrezali, a, ker je svet podoben loteriji, pa na njem sleherna vsebina pozna več kombinacij (več možnih, predvsem pa različnih, okoliščin, potemtakem tudi več možnih, in različnih, dogajanj, vključno z razpleti) - zadeve niso tako preproste! In so še manj preproste zaradi tega, ker so značilnosti, kakršne so iskrenost, poštenost, uvidevnost, ETIČNOST - stvar posameznikov, in še zdaleč ne tudi občosti, “človeštva”!

Kot prvo - opravičilo in obžalovanje, še zdaleč, nista eno in isto! In se razlikujeta tako po formalni plati, kakor tudi po vsebinski, obenem pa... Opravičilo je ZGOLJ izkaz obžalovanja, marsikdaj (v obstoječem, povsem neetičnem nagonskem svetu), če ne celo večinoma, domnevnega, lažnega! Obžalovanje je čutenje (čustvovanje), je konkretna vsebina, konkretno stanje (katerega NAJ BI - tudi - opravičilo izkazovalo). In opravičilo lahko nastane iz različnih vzrokov, ter POVSEM V ODSOTNOSTI DEJANSKEGA OBŽALOVANJA, takrat, recimo, ko ti ni (zares) žal, a te prisilijo, da se opravičiš. Ali pa se, sam od sebe, zgolj bojiš posledic lastnega ravnanja (katerega sicer ne obžaluješ) in se skušaš rešiti z opravičevanjem. Ne, opravičilo in obžalovanje niti pod razno nista eno in isto!

Mar je, v primeru obžalovanja, vse ostalo zares povsem samoumevno, mar je, v primeru obžalovanja, opravičilo zares le “vprašanje časa”?! Lahko je, lahko ni, odvisno od (že neštetokrat omenjanih) okoliščin, pa, denimo...

Če nekomu storim nekaj slabega, ga (hote ali nehote, zavestno ali nezavestno) prizadanem, in če me ugotovitev tega zaboli, me pripelje do tega, da svoje ravnanje (četudi nehoteno!) obžalujem... potem mi, zagotovo, opravičilo ne bo delalo nikakršnih težav. Celo nasprotno: več časa, kot ga bo minilo do tega, da se bom imel možnost opravičiti, bolj me bodo posledice mojega ravnanja bolele! Pomeni, da je v takšnem primeru opravičilo dejansko samoumevno, da obžalovanje zares pripelje do njega, do tega, da se opravičim (da vsaj skušam pojasniti, čemu sem tako ravnal in/ali, da ravnanje ni bilo načrtovano, mišljeno, pač pa se je izkazalo “samo od sebe”, kot posledica neke hipne situacije, v kateri sem se znašel, in v njej povsem samodejno ravnal). Obenem pa...

Denimo, da vidim nekoga nepravilno, celo nedopustno ravnati (obenem pa nisem eden izmed občih, ki ne/pravilnost, ne/dopustnost obravnavajo s stališča “ali bom tudi jaz imel kaj od tega”, ali pa s stališča “bodi tiho, da se ti kaj ne zgodi”), takrat se moram odločiti za določeno (svoje) ravnanje (spet odvisno od okoliščin!), in se bom lahko odločil za to...

Da se, s tem, ki nepravilno ravna, pogovorim, ga opomnim na nedopustnost njegovega ravnanja, ga pozovem, da svoje ravnanje popravi (da, morda, celo odpravi posledice taistega)...

Da mu preprečim (ali mu vsaj skušam preprečiti... ali mu vsaj povem, da bom ukrepal - če sam nisem zmožen preprečitve - v smeri obveščanja tistih, ki takšna ravnanja zmorejo preprečevati) takšna, nedopustna ravnanja.

Kakopak, v kolikor se znajdem v vlogi nekega vodje, v kolikor imam določena pooblastila (izhajajoča iz odgovornosti, tako siceršnje, osebne, kakor tiste, katero NAJ BI “nosila” sama - delovna - zadolžitev), takrat se ne samo lahko, pač pa se MORAM lotiti izvajanja ukrepov, s katerimi bom nekomu preprečil nadaljevanje izvajanja nedopustnega! In če bom, ob tem, uspel zagotoviti tudi povrnitev škode, povzročene s temi nedopustnimi ravnanji, potem bom stremel tudi k temu. Vendar...

Ker bodo moja ravnanja usmerjena proti nedopustnim RAVNANJEM nekoga, in ne proti temu “nekomu” osebno... ker obstaja možnost, da ta “nekdo” nedopustno ravna zaradi tega, ker ga njegove, konkretne, življenjske okoliščine v to pri/silijo (in je, izven teh okoliščin, lahko “povsem v redu dečko”)... ker obstaja še kup drugih možnosti zapletanja (potemtakem tudi razpletanja), povezanega z nedopustnim ravnanjem, se lahko pripeti tudi to, da bom...

Obžaloval okoliščine, ki so me privedle do tega, da sem ukrepal (neposredno proti nekemu nedopustnemu ravnanju, posredno proti tistemu, ki to ravnanje izkazuje)... in da bom, predvsem, obžaloval posledice lastnih ravnanj, posledice, ki so nekoga (pa čeprav izvajalca nedopustnega ravnanja) prizadele na način, katerega mu “ne privoščim”, ker so, taiste posledice (posredno) prizadele tudi okolje taistega (kaznovanega), pa čeprav naj bi to okolje ne trpelo zaradi posameznika (vsaj tam in takrat ne, kjer in kadar naj bi slehernik odgovarjal za LASTNA dejanja)... vendar SE NE BOM OPRAVIČIL za svoje ravnanje, ker sem, preprosto, v okvirih etičnega tako MORAL ravnati! Pomeni, da me (moje) obžalovanje NE BO privedlo do opravičila, pomeni - da NI nujno, da se “iz obžalovanja vse ostalo (tudi opravičilo) odvije samo od sebe”!