Fido, tu ne smeš kakat!

Živimo v združbi, ki svojo bebavost izkazuje na slednjem koraku, in tudi pri povsem preprostih, banalnih zadevah, kakršna je, denimo »signalizacija«, namenjena ne/dovolitvi – pasjega iztrebljanja.

Veliko je (in iz dneva v dan jih je le več), na primer, tabel, na katerih je narisana podoba usločenega psa (psa med opravljanjem velike potrebe), in je ta podoba prekrižana. Pri čemer se, že v samem izhodišču, pojavi velika težava, temelječa na sledečih dejstvih…

Prvič, fido ne zna brati (ne besednih, ne slikovnih zapisov), pa mu takšna tabla ničesar ne pomeni. Mu pa omogoči to, da, z njo, pridobi dodatno priložnost za – dvig tace in lulanje.

Drugič, fido ni zmožen razumeti pojasnila fido-tu-ne-smeš-kakat-je-pa-petsto-metrov-naprej-trava-na-kateri-smeš. Ni edini, ki temeljnih zadev ne razume, pa mu tega nerazumevanja ne kaže zameriti.

In tretjič, še najpomembnejše dejstvo, je v tem, da – ko fido začuti nujo, ko ga stisne, se, preprosto, usloči, in opravi, kar ima za opravit. In je prav tako, če ne zaradi drugega, potem zaradi tistega »zdrav duh v zdravem telesu« (in redno zadrževanje izločanja popelje v običajnost = navado, le-ta pa pogojuje zdravstvene težave, predvsem hemoroide), pa zaradi tistega, ker smo »ljubitelji«, celo »varuhi« narave, in »se zavzemamo za njene pravice« (za to, da se sme izkazovati takšna, kakršna je). Bojda.

Kadar nekdo ni zmožen upoštevati realnosti (dejstev), celo tako preproste, kot je ta, da tudi v urbanih okoljih obstajajo domače živali (torej tudi psi)… da (tudi) psi potrebujejo gibanje… da (tudi) psi izločajo (in to počno takrat, ko jih prime)… takrat se izkazuje »razumevanju« primerno, in postavlja v realnosti neizvedljive pogoje (pravila).

Kadar nekdo, iz istega vzroka, ni zmožen zagotoviti (vsaj na prisilen način) odgovornosti tistih, ki naj bi (dejansko) odgovarjali (in za početje psov odgovornost nosimo njih lastniki), takrat… nekateri redno poberemo za (svojimi) psi, dočim je krepko več tistih, ki se, takrat, ko vidijo, da bo fido sračkal, obrnejo vstran (»ne vidim kaj počne«) in, kakopak, za njihovimi psi ostanejo iztrebki!

Ne želim si predstavljati stanja, v katerem bi bile uvodoma omenjene table postavljene vsepovsod. V bistvu bi takšna praksa popeljala naravnost tja, kamor, BOJDA, ne želimo, česar, BOJDA, ne počnemo – v posiljevanje narave (pač, tudi psi so njen – sestavni – del)!

Si pa, in to zlahka, zmorem predstavljati sledeče: ob tolikšnem številu nezaposlenih, ob tolikšni skrbi za čisto okolje in sobivanje – se ne bi dalo zaposliti nekaj »redarjev pasjega izločanja«, jim odmeriti določena pooblastila, med njimi tudi – izrek kazni (denimo v višini 500 evrov) za vsak primer nepobiranja pasjih iztrebkov?! Obenem tudi za vsak primer »klateškega« (brez nadzora lastnika) psa na javnih površinah!