Dejstvo,
nezadovoljstvo je temeljno gibalo sveta, tako človeškega, kakor tudi nagonskega
in celo rastlinskega. Nezadovoljstvo ob obstoječem stanju (okoliščinah) je
namreč tista silnica, ki vodi neposredno v – razreševanje tega obstoječega,
potemtakem v njegovo spreminjanje. Vendar…
Kakor
je nezadovoljstvo gibalo razvoja, v svetu človeka, tako je tudi gibalo RAZKROJA,
v svetu nagonskega človejaštva! In, kakopak, pojasnim…
Vzemimo
najprej v obravnavo človeka, razumsko bitje. Kar nekaj primerov bi lahko
našteli, kar nekaj tolstojev, marksov, dostojevskih, tesel… se je že izkazovalo
skozi čase. No, tesla se izkazujejo nenehno, brez premora, a ta, ki ga imam sam
v mislih, je drugačen, je le – Nikola!
Vsak od
teh (in takšnih) ljudi (ki se, mimogrede, pojavljajo, tu in tam, na malodane
vseh področjih življenja, pa so med njimi pripadniki različnih poklicev oz. interesnih
področij) se je odlikoval s tem, da mu je največ pomenilo – njegovo delo,
ustvarjanje, raziskovanje. Materialne dobrine je potreboval zgolj toliko, da je
z njih pomočjo zmogel pre/živeti, ali pa, da si je na njih osnovi lahko »privoščil«
opravljati svoje poslanstvo, svoje delo. In za vsakega je značilno to, da je hotel
spremeniti »svet«, da je, potemtakem, HOTEL ZA VSE (oz. vsem) NAREDITI tisti
LEPŠE, BOLJŠE! Pomeni, da je bilo vsakemu od tovrstnih posameznikov temeljno vodilo VSEM narediti prijaznejše
okoliščine živetja!!!
V ta
namen je marsikdo od njih (če ne kar večina) dobesedno zanemarjal pogoje lastnega
živetja! In je živel bodisi v pomanjkanju (predvsem pa daleč stran od »ugodja«,
katerega nosijo materialne dobrine in katero je cilj »dobrega živetja« slehernega
povprečneža), predvsem pa v nestrinjanju s preostalim »svetom«, z občestvom.
Pa so bili tako zasmehovani, kakor po/pljuvani, tudi ogrožani, določeni celo
odstranjeni, v fizičnem smislu, s planeta!
Marsikomu
med njimi je uspelo! Tistim, pač, ki so zmogli dospeti do pravega razumevanja
dejanskosti, in so se v pravi smeri napotili, takrat, ko so jo hiteli
ugotavljati in, posledično, razlagati. Premnogim je spodletelo, kajti, če
vzamemo za primer pisateljevanje, potem – le čemu bi pisaril o tem, kako naj bi
potekalo živetje, da bi se v podobah dobrote, poštenosti, načelnosti, etičnosti
izkazovalo, ko pa absolutna večina tvoje zapise jemlje v roke, če sploh,
izključno radi zabave… in sploh NE RAZUME tvojega živetja, tebe samega,
potemtakem tudi NE MORE RAZUMETI tvojih besed, ki zgolj navidezno (domnevno) o
enih in istih vsebinah govorijo! Kakorkoli že…
Tisti,
katerim je uspelo, je uspelo, prav zaradi rezultatov njihovega dela, vsaj
malenkostno spremeniti okoliščine. Vodovod je nadomestil hojo do potoka,
elektrika je dan podaljšala v noč, ogrevanje je preprečilo zmrzovanje, odkritje
bakterij je omogočilo uspešnejše zdravljenje… vendar je vsem uspelo le
spremeniti okoliščine živetja, dočim v
samo vsebino NISO segli, in tudi nikoli ne bodo mogli seči! Nikoli ne
bodo mogli, pa če se še tako trudijo, iz nagonskega bitja narediti razumsko,
potemtakem tudi nikoli ne bodo mogli iz nekoga, ki se ravna povsem po principu
pogojnega refleksa, narediti dobro, pošteno, načelno, etično bitje! Tako da se,
v bistvu, ves razvoj nanaša IZKLJUČNO na tehnologijo (posledično,
kakopak, na same pogoje živetja), dočim je sama vsebina (umsko-čustvene oz.,
posledično, značajske lastnosti absolutne večine) ostala nespremenjena in
natanko takšna, kakršna se izkazuje v vseh predhodnih deset tisočletjih! Celo
huje…
Z
daljšanjem življenjske dobe je povzročeno (če bolje razmisliš) tudi daljšanje
časa, v katerem se izkazuje (pri »človeštvu«) nezadovoljstvo
ob-tem-kar-imam-in-zaradi-tistega-česar-nimam-a-drugi-imajo… nezadovoljstvo
ob-tem-ker-imam-na-razpolago-vse-več-časa-s-katerim-pa-nimam-česa-pametnega-početi-obenem-pa-nimam-dovolj-sredstev-za-igračke-s-katerimi-bi-se-kratkočasil!
Potemtakem je ves ta napredek napredek le pogojno (zgolj za človeka-razumsko
bitje, ki ima sebe, svoje cilje, pa se zmore z uresničevanjem taistih ciljev
zaposliti, se zabavati, izkazovati samega sebe, na temelju objektivnih
zmožnosti), medtem ko gre zvečine za ne samo jalovo, pač pa celo škodljivo
spreminjanje okoliščin, kajti: z boljšimi pogoji si omogočil lažje, uspešnejše,
zanesljivejše in tudi DALJŠE živetje = omogočil si porast prebivalstva =
omogočil si več prostega časa = omogočil si to, da jih več (kot nekoč) želi
imeti-tisto-kar-imajo-drugi, da taisti dlje časa izkazujejo svoje nezadovoljstvo,
ker nimam-tistega-kar-imajo-drugi, s tem pa porajajo več trenj v sobivanju, pa
naj gre zgolj za neko družinsko skupnost, ali za občino, državo, celoten
planet!
Kakopak,
ko bi bila absolutna večina razumska, ko bi taista večina vedela, da naj bi
želje temeljile na objektivnih
zmožnostih po njih doseganju, na pošten, etičen način, in ne na tistem
drugi-imajo-smo-enaki-tudi-jaz-bi-moral-imeti… v takšnem primeru bi tudi razvoj
bil zgolj razvoj oz. dejansko, objektivno napredovanje na boljše!
Da, tu
smo že prišli na primer popolnoma drugačnega izkazovanja človejakov, do
absolutne kontradiktornosti, v odnosu do človeka in njegovega izkazovanja!
Prišli smo do tistega vseeno-mi-je-kdo-mi-vlada-samo-da-mi-je-dobro, do tiste vsebine
torej, zaradi katere zmorejo biti »barabe« ( = značajsko povsem NEPRIMERNA
bitja, obenem povsem NEZMOŽNA ustvarjati… dočim deliti obstoječe zna, tako ali
drugače, vsak bedak!) JUNAKI, takrat in toliko časa, dokler je v delitvi dovolj
prostora za vse, ali vsaj za večino, in postanejo NEjunaki (torej »barabe«)
takrat, malodane v istem hipu, ko – prenehajo deliti, ko prenehajo dajati
občestvu, in zadržijo zase ter za svoje!
Da, s
tistim »položaj pokvari« si nagonsko, butasto bitje razlaga spremembe, glede
lastnega zadovoljstva (nad oz. ob nekom, ob tistem pač, katerega je iz/volilo,
ker »je /bil/ edini dober oziroma vsaj najboljši«), ker, pač, NI ZMOŽNO
dospeti niti do pre/poznavanja samega sebe, do tega, da bi lastne zmožnosti,
posledice lastnega delovanja ugotavljalo, pa mora biti vselej »nekdo drug
kriv«, za njegovo »usodo«, čeprav je ta »nekdo« običajen predmet oz. stvar
(denimo »cesta, ki jemlje življenja«) ali celo POJEM (torej nekaj, kar v podobi
opredmetenega, materialnega in samo po sebi sploh NE OBSTAJA, denimo »položaj«,
»oblast«!!!). In čeprav je taisto nagonsko bitje z LASTNO ODLOČITVIJO (in na
temelju NEZMOŽNOSTI PREPOZNAVANJA ZNAČAJEV, NEZMOŽNOSTI UGOTAVLJANJA UMSKIH
ZMOŽNOSTI, lastnih in tujih, posledično tudi zmožnosti spreminjanja »besed v
dejanja«, predvsem pa na temelju NEZMOŽNOSTI UGOTAVLJANJA REALNEGA,
DOSEGLJIVEGA, v nekem sobivanju, in na način, da taisto sobivanje radi tega ne
bi bilo ogroženo) taistim nezmožnim tupakom OMOGOČILO, DA SO IZ
NEPREPOZNAVNOSTI, IZ MNOŽICE, DOBESEDNO S CESTE, DOSPELI – NA VRHOVE, na
položaje odločanja, vodenja… na katerih pa so izkazali, česa so dejansko zmožni:
razkrajanje!
Kadar
ti je imeti-to-kar-imajo-drugi vodilo… kadar samega sebe, svoje živetje »osmišljaš«
s tistim da-mi-bo-čim-lepše… kadar nisi zmožen z lastnimi zmožnostmi, in na
etičen način, streči lastnim željam… kadar lastno »vrednost« (pomembnost) »razumevaš«
v vrednosti (pomembnosti) svojega imetja… kadar o samemu sebi pojma nimaš, kaj
šele o vsem ostalem… takrat se ves razvoj izkaže kot negativna zadevščina,
saj je omogočil prav to, da vse več večno nezadovoljnih (in hlastajočih) vse
dlje živi, pa je, s tem, neposredno povzročil tudi to, da se je povečala
količina nezadovoljstva (na planetu), da je to nezadovoljstvo postalo močnejše,
da je stanje na planetu postalo bolj nestabilno. Kakopak, tudi učinkovitejše »razreševanje«
težav, je omogočil napredek, »razreševanje«, s katerim zmore biti nagonsko
bitje prepričljivo, uspešno, pa – ker ni razumno, ne more reševati z
dogovarjanjem, pač pa »rešuje« z gorjačo (kakor v pradavnini), žal tudi s
takšno, ki strelja, »meče« ogenj, raztrešči in ruši… je, skratka, povzročil to,
da je tisti moč-argumenta uspešno nadomeščen z argumentom-moči!
Moja
Tisa in Tar ne gladujeta, a sta vselej pri mizi, v nestrpnem pričakovanju,
kadar je hrana na njej. In bi žrla do prenažrtosti, zgolj zaradi tega, ker je,
ker diši, ker je dobro. K sreči ne sledita modnim trendom, pa nista težila s »pametnim«
telefonom. Pravzaprav niti tistega »butastega«, preprostega nimata, čeprav…
čeprav nagonskim bolj butaste stvari ležijo, kot nebutaste!
In, za
zaključek: DA, nezadovoljstvo JE
gibalo razvoja, v svetu človeka-razumskega in tvornega bitja. NE,
nezadovoljstvo NI gibalo razvoja, v svetu nagonskih, pač pa je zgolj gibalo –
razkroja! Tako je, pač, tam, kjer zmoreš korito le prazniti, obenem pa
ga nisi zmožen tudi na/polniti!
Ni komentarjev:
Objavite komentar