Zaupanje

V nekem pogovoru, o veri in verovanju, mi je sogovornik (za katerega mi ni vseeno) »pojasnil«: Vsega se ne da pojasniti z logiko, ponekod je potrebno zaupanje.

Poglejmo, malce podrobneje, glede tega zaupanja. In skočimo najprej v naravo!

Verjetno si že videl/a, vsaj na posnetku, srninega mladiča, še (za beg) nebogljenega, kako se potuhne v gosti podrasti, takrat, kadar ga mama za nekaj časa zapusti. In leži tam, tiho in mirno kot bubica, dokler ne zazna mamine vrnitve…

Verjetno si že videl/a, kako se lisičke, zajčki… razbežijo (takrat, ko so bežanja – fizično – že zmožne/i) v primeru, da nekaj tujega, njim neznanega, obenem pa (po njih »presoji«) grozeče delujočega dospe v njih bližino…

Celo mlade muce, mladički mačke, ki se vsak dan preklada po tvojem dvorišču (a je nisi s crkljanjem navadil/a na oseben stik), torej mladiči mačke, ki VE, da se ji na taistem dvorišču nič slabega ne dogaja, celo ti (takšni) mladički bodo zbežali, takrat, ko se jim boš preveč približal/a…

In – že res, da bodo, ti (vsi) bežeči, čez čas obstali, (po)gledali v tvoji smeri, se, morda, celo umirili (v kolikor bodo ugotovili, da zanje več ne predstavljaš NEPOSREDNE grožnje)… že res, da bo tudi srnin mladič, po nekem času, sam od sebe vstal iz podrasti, v kolikor mame predolgo (ali pa sploh) ne bo nazaj, da bi preveril kaj se dogaja… že res celo to, da se zmore tudi povsem »divja« žival, v določenih okoliščinah, približevati tebi, če jo, denimo, pesti huda lakota, ti pa ji ponujaš hrano (in je le od razmerja med lakoto in strahom odvisno to, ali se bo dejansko tudi približala in vzela ponujeno)…

Bi se dalo kaj sklepati, iz tega? Ob sočasnem upoštevanju dejstva, da narava načeloma NI neumna (če zmore milijone let uspešno pre/živeti, v tej ali oni svoji podobi!)?

Seveda je moč sklepati: narava je v nagone vgradila zadržek ( = previdnost = NEzaupanje), katerega odpravi (ga spremeni v NEzadržek = NEprevidnost = ZAUPANJE) šele takrat, ko SPOZNA (ali vsaj domnevno spozna) OKOLIŠČINE, ko ugotovi ali obstaja razlog za strah ( = za biti ogrožen) ali pa ne! In prav ZAHVALJUJOČ TEMU ZADRŽKU ( = NEzaupanju) narava zmore pre/živeti (nikakor ne pozabi preprostega dejstva, da je strah najbolj temeljno čustvo/vanje!).

Že res, da sta v igri tudi RADOVEDNOST ( = vedoželjnost) in POGUM ( = premagovanje strahu), a se pojavita, oba, šele naknadno, in v odvisnosti od (ne/varnosti) KONKRETNIH OKOLIŠČIN.

Brez radovednosti NE bi bilo nobenih spoznanj oz. sprememb, brez poguma radovednost NE bi mogla dospeti do predmeta svojega ugotavljanja.

Pomeni, da narava pravi takole: NAJPREJ UGOTOVI ( = spoznaj, prepričaj se), potem šele (ne)zaupaj! In, ne pozabi – narava NI neumna (je pa, očitno, neumno vse, kar se izkazuje v nasprotju z njeno umnostjo)!

Skočimo zdaj še v čas!

Dolgo, dolgo nazaj je bilo vse v »božjih rokah, po božji volji«! Vse, kar obstaja, JE ustvaril »bog«, natanko takšno, kakršno je. Vse, kar se dogaja, JE po »božji odločitvi«, in se dogaja natanko tako, kot se mora, kajti – »bog že ve, čemu tako ravna!«

Zanimivo, mar ne, to, da TI »veš« o tem, kaj »bog« ve?! Očitno ti poroča…

Kakorkoli že, nekoč je vse temeljilo na »zaupanju«!

Da ni? O, pa je, pa še kako JE, kajti:

-          če je vse v božjih rokah, potem si v njih tudi ti;

-          če ne bi računal na to, da ti uredi življenje, ga tega ne bi naprošal, v molitvah;

-          če ne bi ZAUPAL v njegovo zmožnost in voljo – ga ne bi prosil!

Da, nekoč logika (uboga revica V SVETU BEBCEV!) dobesedno NIKAMOR ni segla, ni bila zmožna ničesar ugotavljati, pa je »zaupanje« moralo pojasnjevati VSE o VSEM! A je vrag, s to logiko, kajti – ko se je začela izkazovati, so padala številna »pojasnila«, s katerimi je »zaupanje« pojasnjevalo svet; ko se je začela izkazovati, je vse manj prostora ostajalo – NEUMNOSTI!!! *

*čemu sem zapisal NEUMNOSTI in NE nevednosti? Preprosto: nevednost je stanje-odsotnosti-informacij, je stanje, ki izkazuje pomanjkanje poznavanja določene vsebine, takšno pomanjkanje, da na njegovem temelju NI MOČ VEDETI (in, če ni moč vedeti, potem tudi NI MOČ POJASNJEVATI, in še manj TRDITI, kategorično trditi o nečem, ter se s tem izkazovati v podobah vedenja)! In nevednost nima težav s tem, da izreče svoj »ne vem«, ne bo šla (kakopak, v kolikor se izkazuje v umni glavi!) izmišljati nekih razlag, za katere se zlahka izkaže, da nimajo temeljev v realnosti, da NISO dokazljive v vsakdanjem življenju! Ne, nevednost razumskega bitja SE VSELEJ IZKAZUJE KOT NEVEDNOST, dočim…

Tam, kjer NI razumevanja (ni zmožnosti logičnega mišljenja!), tam tudi je nevednost, dejanska nevednost, vendar - ker neumnost POTREBUJE »vedeti« (tu bi se dalo na dolgo o marsičem govoriti, tudi o strahu-pred-negotovostjo, ter tudi o kompleksih!), si, pač, ustvari ( = izmišlja) svoja pojasnila oz. odgovore, natanko takšna/e, do kakršnih je, neumna, zmožna dospevati!

Bi se dalo tudi iz tega kaj sklepati? Denimo to, da vse, kar ZARES vemo o svetu, da vse, kar zmoremo tudi praktično izkazati ( = dokazati) DOLGUJEMO ZMOŽNOSTI RAZUMEVANJA = RAZUMU = LOGIKI?!!!!!

Pa, potemtakem – kako bi lahko bilo neko NASPROTJE logike (NElogičnost = NEUMNOST!) nad samo logiko, razen – pri razumevanja nezmožnih?! Pa četudi to nasprotje imenuješ zaupanje?! Mimogrede…

Zaupanje NIKJER ni opredeljeno kot vrsta mišljenja (razmišljanja), pač pa gre za čustveno kategorijo, in, kolikor mi je znano, človeka – razumsko bitje opredeljuje to, da na temelju razmisleka (in ne čustvovanja) oblikuje svoja ravnanja ( = izkazovanja)… pri čemer je pa res tudi to, da pri razmisleku upošteva TUDI čustva ( = TUDI svoj odnos do konkretne, obravnavane vsebine)!

Zdaj pa skočimo kar v – dandanašnji!

Prvič se znajdeš na neki pečini. O kraju ti nihče ničesar ni povedal, NE poznaš okoliščin, dejstev. Pod teboj je razburkano morje, pa mu ne vidiš pod površje…

Boš skočil/a, s te pečine, na glavo, v vodo… ne da bi, pred tem, preveril/a globino, ali to, če so, pod površjem, skale, ob katerih se lahko raztreščiš?

Proti tebi teče pes, ki kaže vse znake napadalnosti. Boš obstal/a na mestu, in mirno čakal/a, da se te loti. Boš mirno stal/a tudi takrat, ko se te loti?

Se boš odpravil/a, sredi najhujše prometne konice, s prevezo prek oči, prek štiripasovnice, polne drvečih avtomobilov?!

V vseh naštetih primerih (in vseh ostalih, primerljivih) ti lahko »stoji ob strani« tvoje »zaupanje«, vendar – boš kaj dal/a, na to »zaupanje« takrat, kadar se čutiš NEPOSREDNO ogroženega/o (in so ti okoliščine ter možnosti razpleta znane)?! NE, V TRENUTKU BOŠ POZABIL/A NANJ! Mu, temu »zaupanju«, NE BOŠ VERJEL/A!

Toliko pa si se že naučil/a o živetju, toliko (strahu) pa že je v nagonih, ki te (vsaj na določenih področjih, v primeru psihične okvarjenosti, in na vseh, v primeru nagonske zastavljenosti) vodijo skozi živetje, da – STRAH PREVLADA NAD (tvojim) »ZAUPANJEM«! Tako, kakor taisto (s)počne pri VSEH živalicah!

Je pa tudi res, po drugi strani – kadar so težave nekje drugje, kadar sam/a nisi neposredno ogrožen/a… takrat je, zagotovo, lažje (četudi NEUMNO) svet »razumevati« v podobah »zaupanja«, takrat je, zanesljivo, lažje pričakovati, da se bodo zadeve, kar same od sebe, razrešile, s taistim »zaupanjem«!

Gre, tu, v konkretnem primeru, za hinavščino?

Ne, žal ne gre! Gre, preprosto, za NEUMNOST, ki zmore biti tudi pri razumsko zastavljenih bitjih podana NA POSAMEZNIH področjih (pač, na tistih, na katerih jih je okolje ZDRESIRALO v svoja prepričanja, jim, s taisto dresuro, ZABLOKIRALO UM = LOGIČEN RAZMISLEK), dočim je pri nagonskih bitjih generalna značilnost. Ki se izkazuje zlasti takrat, kadar se taista – nagonska – bitja znajdejo v NESVOJEM svetu, v svetu razmišljanja, pa (za)čutijo potrebo po tem, da bi tudi sama »modrovala«, »ugotavljala« svet!

Da temu ni tako? Res? O, pa je, kajti – pomisli samo na tista »primitivna« plemena, ki v nekih džunglah živijo, in zmorejo svoja živetja izkazovati povsem v skladu z naravo: jedo, kar je za jesti, zdaj so plenilec, v naslednjem trenutku lahko postanejo plen… in so le del prehranjevalne verige, nič več, nič manj! Čeprav tudi oni temeljijo na »zaupanju«, in tudi oni »vedo«, da je »vse stvar božje volje«!