Daj me
vetru,
naj ponese
me v daljave,
položi
v dehteče trave,
tam,
kjer v pozabo spev se bo izpel,
daj me
vetru,
on me
znal bo razumeti,
prek
oči oblak razpreti,
z njim
prav vselej sem sopotnika imel…
Daj me
vetru,
on že
ve, kako bo z mano,
poletiva
v neznano,
tja,
kjer nisem še grenkobe se napil,
daj me
vetru,
bo po
svoje dalje letal,
mi ne
bo prav nič zapletal,
ko v
miru mojem me bo odložil…
Naj me
ponese, daleč, do obzorja,
v mislih
ostanem, tistim, ki so mi,
bova
letela, le letela, pozabila na vse dneve, in noči,
naj me
ponese, daleč, preko morja,
naj me
raznese, dokončno, brez sledi,
večno
ostanem, v tistih srcih, toplih srcih, ki so mi…
Ni komentarjev:
Objavite komentar