Težave kot POSLEDICA NESPOSOBNOSTI

Na spletu je zaznati veliko besedičenja o tem kako »s(m)o reveži«, ker… jim položnice delajo težave (vse se, nenehno, draži…), niti novih gum (za avtomobil) ne morejo kupiti, s prijateljico ne morejo na kavico, ne zmorejo kupiti vstopnice-za-koncert… obenem pa, na taistem spletu, in pri taistih »revežih«, vidiš fotografije z izletov (in so na izlet dospeli z avtomobilom), z dopustovanja (dospetje: avtomobil, pokritje dopustovanja: pokritje stroškov namestitve in oskrbe), in slišiš o tem, da imajo plazmo, »pameten« telefon, živijo v trosobnih stanovanjih (ali hišah)… ne nazadnje – premorejo tistih 30 (ali več) evrov mesečno, potrebnih za plačevanje uporabe spletnih storitev (pomeni, da premorejo tudi računalnik, ki, ne nazadnje, tudi nekaj stane)!

In ob tem splošnem ugotavljanju kakšni-reveži-smo NIKOLI ne naletiš na razmišljanje o tem kaj lahko SAM storim, za to, da ne bom več »revež«, pač pa OBVEZNO naletiš na ugotovitev: država (skupnost) je grda, ker sem jaz »revež«!

In še ena zadeva, tako, uvodoma: pojmovanja so sila različna, vsega, tudi revščine, pa zmorejo biti, ta pojmovanja (in, posledično, ugotovitve) tako OBJEKTIVNA (kadar je pojmovalec razumsko bitje, bitje, ki zmore dospevati do objektivnih dejstev, tudi do tistega, ki govori koliko-in-kako-sem-sam-zaslužen-ali-kriv-za-stanje-v-katerem-sem-se-znašel), kakor POVSEM SUBJEKTIVNA, kakršna v absolutni večini (pri VSEH nagonskih bitjih) so… potemtakem zmore biti tozadevna revščina zgolj »revščina«, po materialnih, finančnih merilih (je pa, kot dejanska, vselej REVŠČINA-V-NERAZUMSKIH-BETICAH!), in je razlog (vzrok) zanjo – natanko taisti »revež«, ki »VE«, da je država grda, NE ve pa niti tega, da – je za stanje, v katerem se je znašel, SAM KRIV! In tak »revež«, kakopak, nesposoben (predvsem razumevanja dejstev = razumskega izkazovanja), je povsem prepričan v to, da bi mu skupnost morala zagotoviti pogoje njegovega boljšega živetja!

Medklic: pripadam generaciji, v kateri je absolutna večina odraščala celo brez TV sprejemnika, odraščala v neki, bolj ali manj, vukojebini, marsikdaj brez knjižnice, gledališča, samopostrežbe…  danes pa (ter po sistemu svet-je-dober-če-je-meni-dober, po sistemu smo-enaki-pa-kar-imajo-drugi-tudi-meni-pripada), ko ima (objektivno gledano) krepko več, kot je imela nekoč, ugotavlja, da – ne more »normalno« živeti (kako, za vraga, so lahko živeli takrat, ko NISO imeli… tega, kar imajo danes)!

Preidimo zdaj  v konkretnost, s primeri…

ZDA. Nekaj let nazaj (ob nastopu ekonomske krize). Stanje, ki je »odmevalo po vsem svetu«: veliko število dvonogih je moralo zapustiti svoje hiše, in so se znašli »na cesti«, v šotorih, v prikolicah… in so, čez noč, postali »reveži«… in je skupnost morala poskrbeti za to, da so vsaj do nekih, kolikor toliko sprejemljivih (in osnovnih), pogojev živetja dospeli.

Najprej se povprašajmo o tem, KJE so, ti »reveži«, živeli PREDEN so si omislili hiše?

Zagotovo NISO živeli »na cesti«, potemtakem so, zagotovo, na nek način imeli rešene stanovanjske potrebe. In, s tem, tudi temeljne potrebe nekega živetja (zaščita pred mrazom, padavinami…).

Potem se povprašajmo o tem ČEMU so se podali iz takrat obstoječe rešitve stanovanjske potrebe v hiše?

Da bi povsem pravilno odgovoril na to vprašanje, bi najprej moral poznati razloge vseh (in vsakogar), in bi moral poznati tudi objektivne okoliščine, v katerih so živeli poprej (le na temelju tega poznavanja bi lahko namreč sodil o DEJANSKI POTREBI POSAMEZNIKA po nabavi hiše, ali pa, na drugi strani, o umišljeni, povsem subjektivno utemeljeni »potrebi«), ker pa s temi podatki ne razpolagam, lahko temeljim le na domnevah (ob čemer domnevam na temelju poznavanja izkazovanja taistega občestva, ki JE, POVSOD PO SVETU' ENAKO, po izkazovanjih , potemtakem na temelju povsem realnih, vsakdanjih »razumevanj«, pojmovanj, obnašanj v odnosu do tovrstnih – in vseh ostalih – vprašanj/zadev), a, kljub temu, zapišem, da je bilo temeljno vodilo po imeti-hišo tisti imeti-še-več (torej NE objektivna potreba po zagotovitvi nekih »normalnih« bivalnih pogojev – tudi v dvo-, trosobnem stanovanju ZMORE, povsem normalno, bivati štiričlanska družina, in dvo-, trosobno stanovanje je KREPKO cenejše, v odnosu do hiše, tako po vprašanju nakupa, kakor tudi po vprašanju stroškov, potrebnih za nemoteno bivanje in za vzdrževanje objekta… pač pa tista temeljna potreba nagonskega bitja, potreba po tem, da si VSAJ enak vsem ostalim, vsaj enako »bogat«, kot je večina, vsaj – enako VREDEN kot so drugi… in je še bolje, če si »več vreden«)!

Kakorkoli že, do hiš so dospeli. In to pomeni, da so se bili zmožni zadolžiti (vzeti posojilo = razpolagati z NEsvojim, s TUJIM denarjem), pomeni, da so bili zaposleni (so imeli redne mesečne prihodke), kajti banka NE bo dala posojila nezaposlenemu, nekemu brezdomcu (v kolikor le-ta nima nekega drugega vira pokrivanja prevzete obveznosti/posojila), ali pa pomeni, da so (takrat, ko so jemali posojilo) imeli neko, vsaj tozadevno, materialno pokritje (s katerim so dokazali, banki, zmožnost odplačila izposojenega denarja). V večini primerov je, kakopak, šlo za prvo možnost.

Zdaj pa se, na koncu, povprašajmo tudi o tistem ČEMU pa so ostali brez hiš?

Torej, temeljni razlog tega, da so se znašli v šotorih (in/ali prikolicah) je ta, da so – kupili hiše! Ko jih ne bi, se ne bi zadolžili (in bi lahko, tako kot so pred tem, relativno »normalno«, vsekakor pa lažje živeli, saj v njihovem živetju ne bi bilo dodatnega stroška = mesečnega obroka vračanega posojila).

Posledičen razlog (ker se odplačilo dejansko pojavi kot POSLEDICA nakupa) pa je bil v tem, da – NISO BILI SPOSOBNI (zmožni) izpolnjevati prevzete obveznosti (niso bili sposobni vračati izposojenega denarja).

Zanimivo, ampak – v OBEH primerih je TEMELJNI RAZLOG TEŽAV, v katerih so se znašli, V NJIH SAMIH! Z drugimi besedami – sami so ogrozili svoj obstoj, sami so se spravili v težave, kajti – ko bi ravnali drugače, bi zmogli (tako, kot so to počeli poprej) vsaj relativno udobno (vsekakor pa, s finančnega gledišča, varneje, lažje) živeti (naprej).

Sedaj pa se povprašajmo tudi o RAZLOGU/VZROKU, tistem dejanskem, za to, da so se znašli v podobi »revežev, katerim mora skupnost reševati njih temeljne težave živetja«, o stanju, torej, ki je pogojevalo tako odločitev o nakupu hiše, kakor tudi (kasneje izkazano) plačilno nesposobnost (nezmožnost poravnavanja prevzete obveznosti = posojila).

En sam je, ta razlog/vzrok, in SE NE nahaja izven taistih »revežev« (v, denimo, spremembi »okoliščin« - je pa res, da je prav ta sprememba, torej ekonomska kriza, TUDI vplivala na konkreten razplet), pač pa se nahaja V NJIH SAMIH, v njih NEZMOŽNOSTI PO CELOVITEM VPOGLEDU v realnost (vpogledu tako v obstoječa stanja, kakor tudi v možne spremembe taistih stanj!), v njih nezmožnost razumevanja (tako posamičnosti, kot delčka neke celote, kakor tudi celote, zlasti v njenem odnosu do neke, katerekoli, posamičnosti), v njih nagonskosti (kako-fino-je-imeti-hišo-tudi-jaz-jo-moram-imeti), v njih NErazumskosti (imam-dobro-plačo-še-sto-let-jo-bom-imel-bom-pa-ja-odplačal-posojilo)…

V tem, pač, da pri jemanju posojila NISO upoštevali tudi te možnosti, da »jutri«, morda, ostanejo brez zaposlitve… da »jutri«, morda, delodajalec zniža plačo (medtem ko so se stroški, generalno gledano, potemtakem tudi obresti na izposojen denar, dvignili, so postali večji), v tem, da so bili NEZMOŽNI UGOTOVITI SVOJO DEJANSKO PLAČILNO ZMOŽNOST, pač pa so temeljili izključno na domnevi ob-obstoječi-plači-in-znotraj-obstoječih-okoliščin-bom-zmogel-odplačati-posojilo. In so se, zahvaljujoč lastni nedojemljivosti, znašli v stanju plačilne nesposobnosti! Natanko to njihovo umsko stanje jih je pripeljalo do tega, da…

So hoteli imeti več, kot so bili dejansko zmožni imeti!

Mimogrede: pomisli na kravo. Tudi ona »ve«, da je detelja dobra, da ji prija, ji »dobro dene«. Žal pa se NE zaveda posledic (lastnih ravnanj!), niti tega, da jo taisto, kar ji »dobro dene« lahko pripelje do pogina!

Vrnimo se sedaj v Deželo, k že omenjenim »revežem«, ki prek spleta o svoji »revščini« razlagajo, ter krivdo zanjo pripisujejo državi (skupnosti)!

Zgolj mimogrede, in za tiste, ki živijo v hišah: ko bi prodal hišo, in se preselil v dvosobno stanovanje… bi ustvaril neka denarna sredstva (razlika med ceno hiše in ceno stanovanja)… ko bi si poiskal stanovanje v okolici mesta (tam je cenejše, kot v mestu), bi bila ta razlika še večja… s tem bi, TAKOJ, dospel do sredstev, s katerimi bi si lahko omislil marsikaj, po čemer se ti sedaj toži. In s tem bi poskrbel tudi za to, da bi te samo bivanje stalo manj, kot te stane v hiši (stroški, vsega, so za hišo krepko večji, kot za stanovanje), pomeni, da bi si še dodatno lahko omislil tisto, zaradi čigar pomanjkanja sedaj ugotavljaš svojo »revščino«! Ne nazadnje: dobršen del si (ne pozabimo tega) preživel v vukojebini, kje piše (in na osnovi česa tako piše), da pa danes MORAŠ živeti tako, kot živiš?!

Poglejmo primer avtomobila (lep primer občega izkazovanja, kajti malokdo je, ki ga nima)… in zanemarimo, ob tem, plazme, pa najnovejše hladilnike, likalne, sušilne stroje, celo »pametne« telefone (baj-de-vej, sam, še vedno, kupujem najcenejše možne aparate, telefonske, mi zadoščajo za njih temeljno uporabo, pa tudi – bentiš, ko bi imel »pameten« telefon, se bojim, da bi ugotovil, da sem sam neumen!), ma, zanemarimo celo jagode-sredi-februarja!

Najprej vprašanje: je moč brez avtomobila živeti povsem »normalno«?

Odgovor: JE! Avtomobila ne morem jesti (pomeni, da si z njim ne morem zagotoviti za živetje potrebne energije, tiste, za katero poskrbi hrana). Z avtomobilom se ne morem pokriti, in moja družina ne more stanovati v avtomobilu. V avtomobil se ne morem obleči. Avtomobil mi ne more odpraviti pljučnice… obenem pa – z obstoječimi sredstvi »javnega prevoza« lahko marsikam dospem, tako v službo (četudi bom moral, ker me avtobus ne bo neposredno pred vrata pripeljal, nekaj sto metrov pešačiti), kakor v trgovino, k zdravniku, celo na izlet (dopustovanje)! Je pa res, da je »bolj komot«, če uporabim avto (lahko grem kadarkoli želim iti, lahko dospem kamorkoli želim dospeti…), vendar…

Poglejmo, tako, vsaj približno, koliko me stane avtomobil, mesečno (glede na to, da OB AVTOMOBILU – katerega življenjsko nujno NE potrebujem, jamram o tem, da »sem revež«)! In skušajmo ta mesečni strošek ugotoviti v okviru dobe DESETIH LET.

Nakup… recimo, da kupim cenejšega – nekih 10.000 evrov

Servis… recimo, da skrbim zanj – nekih 400 evrov/leto – 4.000 evrov (v 10 letih)

Registracija… recimo, da se za cenejšo odločim – nekih 500 evrov/leto – 5.000 evrov (v 10 letih)

Pnevmatike… recimo, da jih 3 x zamenjam… recimo, da imam »univerzalne«… recimo, da cenejše kupujem – nekih 350 evrov/tri leta – 1.050 evrov (v 10 letih)

Gorivo… recimo, da porabim le tank mesečno – nekih 50 evrov/mesec – 6.000 evrov (v 10 letih)

Če pozabim na vse ostalo (kar se kot dodaten strošek izkazuje), če pozabim celo na to, da zvečine tako poceni NE »prihajamo skozi« v praksi, z avtomobili, dobim, če seštejem vse zapisane stroške, v 10 letih znesek v višini 26.000 evrov, in dobim mesečni strošek avtomobila v višini (najmanj!) 217 evrov! Torej mesečni strošek za nekaj, česar OBJEKLTIVNO NE POTREBUJEM ZA TO, DA ZMOREM »NORMALNO« PRE/ŽIVETI (je pa res, da z avtomobilom pre/živim »bolj komot«). In ob tem LUKSUZU (če nisem zmožen poravnavati svojih temeljnih stroškov, potem je vse, kar si dodatno omislim, luksuz!) jamram, ker »nimam niti za kavo s kolegico«!!!

Mimogrede: če je v centru Ljubljane skodelica kave (ne vem, zgolj domnevam) neka 2 evra, v lokalu, seveda, potem sta dve skodelici (če nisi tako škrt, da le sebi/svoje plačuješ, kadar se z nekom sestaneš) 4 evre, potem… v trgovini lahko za 4 evre kupiš toliko kave, da boš pri sebi doma lahko kar nekajkrat »kofetkal/a« s komerkoli!

Si prebral/a, dobro, to, kar sem zapisal? Če si, potem poskusi sam/a poiskati odgovor na sledeči vprašanji:

Je ta, ki ima malodane vse, kar se kot novo pojavi v trgovini, je ta, ki ima za bencin, da se vozi na izlete, je ta, ki si »privošči« za-živetje-nepotrebne-vsebine (posledično tudi stroške)… dejansko upravičen do tega, da se – ima za reveža?!

Je ta, ki ima možnost odprodati svoje-večje-in-boljše, ter živeti z manjšim-in-slabšim (a še vedno povsem zadostnim za normalno živetje) upravičen do tega, da mu skupnost MORA reševati težave, ali bi moral najprej sam poskrbeti za to, da – v njih sploh ne bi zapadel?!

Ko bi svet ne bil svet bebcev, potem…